Tiskane izdaje
Ljubljana – Šakala so opazili že v 30 državah, to, da ga v mnogih od njih do pred kratkim ni bilo, pa ne pomeni, da je šakal tujerodna ali invazivna vrsta, saj ga na ta območja ni zanesel človek.
Širitev je najverjetneje posledica iztrebljanja volkov v Evropi v 20. stoletju, saj je volk šakalov naravni sovražnik, ter globalnih okoljskih sprememb.
Šakal je domorodna evropska vrsta, več tisočletij omejena na obale Sredozemlja in Črnega morja. V zadnjih desetletjih pa se je razširil proti severu in zahodu, celo do Estonije in Švice. Kjerkoli se pojavi, velja za nepovabljenega tujca, na vprašanja, kaj in kako z njim, pa so poskušali odgovoriti raziskovalci iz Norveške, Nizozemske in Slovenije v študiji, ki povezuje pravo in biologijo in je bila objavljena v znanstveni reviji Biodiversity and Conservation. Proučili so zakonodajna vprašanja in pripravili doslej najnatančnejši pregled razširjenosti vrste v Evropi in na Kavkazu. Študija je nekakšen pilotni projekt, saj znanstveniki pričakujejo, da se bo zaradi segrevanja ozračja širilo ali prestavljalo vedno več vrst.
V Sloveniji se šakali pojavljajo že 60 let
Tujerodna in invazivna vrsta je tista, ki jo je na neko območje zanesel človek. Človek je razširil rakunastega psa, nutrijo, pižmovko, muflona, damjaka, fazana in druge, šakal pa se je razširil po naravni poti, tako kot na primer rdeča lastovka in turška grlica. Ker ima status domorodne vrste, morajo države v skladu z bernsko konvencijo o biotski raznovrstnosti ter habitatni direktivi pri uvrstitvi šakala med lovne vrste upoštevati, da odstrel na sme ogroziti ugodnega stanja vrste ter da je za izvajanje odstrela obvezen sistematični monitoring.
V Sloveniji se šakali pojavljajo že 60 let. »Zlatega šakala so prvič opazili v zimi 1952/53 v okolici Vrhnike, stalni populaciji pa naseljujeta Ljubljansko barje in gornje Posočje. Šakal je že prej zasedel večji del Hrvaške in Madžarske, od tam se širi v Slovenijo. Tudi podatek, da so bili letos do konca junija evidentirani trije povozi šakala, potrjuje njegovo prisotnost. Ker je vrsta v JV Evropi v močni ekspanziji predvsem proti zahodu, moramo pričakovati njegovo nadaljnjo širitev tudi po Sloveniji,« pojasnjuje Srečko Žerjav iz Lovske zveze Slovenije.
Ubijanje srnjih mladičev
Sodelavec omenjene raziskave, biolog Miha Krofel, pa dodaja, da so v Sloveniji šakala zaznali tudi na Krasu, v Prekmurju, na Štajerskem, Cerkniškem polju, v Beli krajini, Krški kotlini, ob Dragonji, v Krakovskem gozdu. Zlati ali navadni šakal (Canis aureus) je predstavnik družine psov, po velikosti sodi med lisico in volka. Je mrhovinar ter plenilec glodalcev in drugih malih sesalcev, redko se loti tudi srnjadi. V Sloveniji je od lani lovna vrsta.
Lovci, zlasti z Ljubljanskega barja, se pritožujejo zaradi negativnih posledic šakala, predvsem zmanjševanja števila srnjih mladičev. A to so za zdaj le domneve, raziskave o tem še niso bile opravljene. Krofel pojasnjuje, da v Sloveniji številnost srnjadi res upada, a tudi tam, kjer šakala ni. Poleg tega tuji raziskovalci, na primer v Srbiji, kjer je gostota šakalov dvajsetkrat večja kot v Sloveniji, niso dokazali, da bi šakal pomembno vplival na kako vrsto, lahko pa upleni posamezne osebke.
»Ker je to uspešna oportunistična vrsta, ki z izredno prilagodljivostjo naseljuje nova območja, smo si ob zadnji spremembi uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob uspešno prizadevali za njegovo uvrstitev med lovne vrste. A to še ne pomeni, da smo ga že začeli loviti. Tudi na zadnjem sestanku pri pristojnem ministrstvu smo predlagali čimprejšnjo določitev oblik in dinamike monitoringa, da bi v realnem času zagotovili kakovostne podatke o prisotnosti in številnosti šakala, kajti le to je lahko ustrezna podlaga za načrtovanje bodočega odstrela. Lovci pa želimo zagotoviti dolgoročno prisotnost šakala v naših loviščih,« je za Delo pojasnil Srečko Žerjav.
