Po dolgi blokadi, med katero so dvostranski odnosi dosegli ledišče, je Jadranke Kosor in Boruta Pahorja ena sama ljubezen. Odkar sta se srečala, sta kot zaljubljenca. Ta teden, ob sestanku v Kranjski Gori, smo slišali, da ogenj med njima ne bo ugasnil.
Novoizvoljeni predsednik s pretežno ceremonialno vlogo ne bo imel veliko besede pri oblikovanju politike, vendar bo Hrvaško popeljal v Evropsko unijo, najverjetneje leta 2012. Ivo Josipović je kot Herman Van Rompuy večini neznano ime. Videti je brez barve, vonja in okusa, toda v delu sveta, ki je vajen avtoritativnih, karizmatičnih voditeljev, je nov tip politika z racionalnim in spravljivim obnašanjem. Normalnost v primerjavi z vulgarnim populizmom kakega Bandića je za Hrvaško zelo pomembna stvar. Najbolj od vsega potrebuje politike, ki pogoje Bruslja za pridružitev EU izpolnjujejo in ne dvomijo o njih. Po izkušnji z vključitvijo Bolgarije in Romunije sedemindvajseterica ne bo ponovila napake in kandidatka bo morala opraviti s korupcijo pred vključitvijo; Unija ve, da lahko vpliva na nacionalne prestolnice pred članstvom, ne po njem. Za slovensko-hrvaške odnose pa je v perspektivi ključno, kako bosta sosednji državi sobivali kot članici Unije.
Po dolgi blokadi, med katero so dvostranski odnosi dosegli ledišče, je Jadranke Kosor in Boruta Pahorja ena sama ljubezen. Odkar sta se srečala, sta kot zaljubljenca. Ta teden, ob sestanku v Kranjski Gori, smo slišali, da ogenj med njima ne bo ugasnil, in obljubo o odpravi slovenskih zadržkov pri dveh od treh hrvaških pogajalskih poglavij. In vendar je vprašanje, kako trdni so meddržavni odnosi. Ti temeljijo predvsem na zaupanju, ki ga države gradijo in negujejo desetletja, pomanjkanje iskrenosti in zaupljivosti pa ni kronično samo v slovensko-hrvaških odnosih, temveč povsod na Balkanu. Ne nazadnje tudi Slovenija, ki v času krize znova išče stare gospodarske priložnosti, v regiji nima tako izvrstnih političnih stikov in toliko verodostojnosti, kot se dela, da jih ima. Za prihodnje odnose med sosedama, bodočima partnericama v Evropski uniji, bo bistveno, kakšno izkušnjo relacij s Slovenijo bo Hrvaška prinesla s seboj v EU. Bo travmo blokade svoji sosedi odpustila? Ali pa globokega ponižanja ne bo nikoli pozabila?
Odkar je članica integracije, se Slovenija počuti močno nasproti Hrvaški: ve, da ima večjo politično težo, sedi za skupno evropsko mizo, je del politike EU. In vendar se njen račun, da bo lahko na Hrvaško pritisnila, kakor je v sredini devetdesetih nanjo pritisnila Italija, ni izšel; uradna Ljubljana je sprevidela, da so nekateri v EU enakejši in sama nima ne moči ne botrov za brezobzirno uveljavljanje interesov. S pridružitvijo sedemindvajseterici se bo dvostransko razmerje spremenilo. V kratkem utegne imeti večjo geopolitično težo Hrvaška, in Slovenija, ki v Bruslju že doslej ni imela slovesa zagovornice interesov Zahodnega Balkana, bo še obrobnejša. Ni specialistka za regijo, pa čeprav je védenje, ki ga ima o prostoru nekdanje skupne države, še vedno tako rekoč edino, zaradi česar je zanimiva v EU. Toda osrednjo vlogo so že pred leti prevzeli drugi, predvsem Avstrija; njo bolj spoštujejo in je bolj verodostojna. Navzočnost slovenskih diplomatskih kadrov v mednarodnih organizacijah na Zahodnem Balkanu ostaja želja in ne realnost slovenske zunanje politike.
Tačas je pozornost v celoti usmerjena na arbitražni sporazum. Premier je imel v sredo v zimskem letovišču priložnost, da hrvaški sogovornici razloži zastoj v procesu ratifikacije sporazuma, ki ga je sosednja država že sprejela. Pahorjeva vlada ga je dala v presojo ustavnemu sodišču, ki bo svoje mnenje povedalo predvidoma februarja, pred ratifikacijo v parlamentu pa je neizogiben še referendum, načrtovan aprila. Zadeve niso videti idealne, čeprav je zadnja javnomnenjska anketa tega časnika pokazala visoko, dvotretjinsko podporo arbitražnemu sporazumu. Toda javno mnenje o odnosih s Hrvaško je spremenljivo in ni nepovezano z gospodarsko krizo. Vlada bo verjetno še v težavah. Treba je znati prebrati tudi podporo, ki jo ljudje že od minule jeseni izrekajo arbitražnemu sporazumu. Podpora ne pomeni, da je sporazum, ki bo dokončno uredil mejno vprašanje, tako zelo dober; bistvo je v tem, da je zaradi malone dveh desetletij brezplodnih političnih dogovarjanj med državama naveličanost javnosti popolna. Ljudje hočejo rešitev - kakršnakoli že bo.
V slovenskih odnosih s sosednjimi državami, z Italijo in Avstrijo vred, se venomer izmenjujejo obdobja sovražnosti in obdobja nežnosti. Razumljivo je, da je bilo količine emotivnosti vselej v izobilju prav med Slovenijo in Hrvaško, ki sta sorodni duši. Na najdaljši državni meji, kjer je bila zgodovina najbolj neproblematična, ne pomnimo stabilne srednje poti: ali vročica ali ledišče. Človek bi si želel čisto navadno normalnost.
Iz Sobotne priloge Dela