Samo streha nad glavo še ne predstavlja doma

Trideset let je delal kot mesar, imel je družino, dve hiši je sezidal, zdaj ba prebiva v zavetišču za brezdomne. Ona je bila 40 let natakarica, imela je partnerja, zdaj ji daje streho nad glavo Karitas. Kljub temu sta oba zadovoljna, da se je, vsaj za zdaj, tako izšlo.

Vera in Bojan pač nista navajena tarnati, čeprav živita, poudarjata, sicer uborno, a človeka dostojno življenje v mariborskem Karitasovem zavetišču. Oba imata v letih, ko se ponavadi odhaja v pokoj, težave z zdravjem in morata redno jemati po več različnih zdravil; Bojan si mora zaradi kronične obstruktivne pljučne bolezni pri dihanju pomagati s kisikovim aparatom, Vera je preživela lažjo možgansko kap, zaradi katere ne more dobiti več dela, čeprav bi rada še delala. Nista klošarja, ki bi žicala na ulici za liter vina, pač pa brezdomca, kakršnih je v Sloveniji več kot 4000.

Brez dokumentov in prijateljev

Po lanskih podatkih je bilo pri nas uradno deklariranih 4015 brezdomnih oseb, to je 4015 oseb preveč, pravijo ob svetovnem dnevu brezdomnih oseb, ki mu je posvečen 10. oktober, pri mreži organizacij Brezdomni do ključa. Po najbolj preprosti definiciji je brezdomstvo oznaka za pomanjkanje ustreznega bivališča. V resnici gre za veliko več, pravi Boštjan Cvetič, predsednik mreže in vodja mariborskega Zavetišča za brezdomce Nadškofijske Karitas: »Včasih smo imeli na robu družbe le posameznike, danes so tam tudi cele družine. Številke naraščajo in za njimi se skrivajo človeške usode.«

Brezdomstvo v Sloveniji je na prvi pogled časovno gledano relativno mlad pojav, vendar ima po drugi strani že kar dolgo brado. Pojavilo se je že v bivši skupni, še socialistični državi, kasneje pa je ta trend progresivno napredoval. Nov družbeni ustroj je s svojo hitrostjo, novimi trendi in mnogokrat drugačnim moralnim kontekstom, pa tudi napakami vladajočih političnih struktur, kakršna so izbrisani, prinesel tudi ta problem, poudarjajo pri Mreži. Brezdomci, kot izrazito ranljiva družbena skupina, niso bili zaradi spleta različnih okoliščin sposobni prevzeti novega duha časa ter so pogosto tudi zaradi funkcionalne nesposobnosti, neznanja, včasih pa tudi naivnosti sprejemali odločitve, ki so jih pahnile ter prikovale na cesto, na ulico.

Vsak izmed njih ima svojo zgodbo, vse pa imajo tudi veliko skupnih točk. Vero je v Maribor zaneslo še kot 19-letno dekle iz okolice Varaždina. Drobni ženski temnih las, med katerimi se komaj zasveti kakšen siv, ki je vso delovno dobo preživela na nogah v številnih mariborskih lokalih, manjka do 63. leta in možnosti za upokojitev še dve leti. A to ni najhuje, s pomočjo Karitasa, ki mu je, pravi, neizmerno hvaležna, bo že preživela; večji problem so dokumenti. Vera Kreber je v slovenski državi in na pragu tretjega življenjskega obdobja namreč ostala brez identitete in brez državljanstva. Novi slovenski oblasti ni bilo prav nič mar, da je vsa svoja delovna leta – žal je večkrat delala tudi kot neprijavljena – pustila v Mariboru, tega, da je hrvaška državljanka, pa tudi ni mogla dokazati. Rejniki, pri katerih je kot sirota bivala, so namreč umrli in nikogar, ki bi jo v starem okolju poznal, ni bilo več, da bi jamčil za njeno identiteto. Nazadnje sta se našli vnukinji njenih rejnikov, ki sta uradno pričali, da se spominjata govoric o tem, da je Vera živela pri njihovi družini.

Tako je Vera po številni prošnjah in vlogah lahko dobila vsaj hrvaški potni list. Na podlagi »putovnice« pa ji je uspelo, da so ji uredili, kot tujki, prijavo za začasno bivanje; največ, kar je izbrisani smel pričakovati od države Slovenije. Zdaj čaka, da bo država izpolnila obljubo in ji izplačala za vsak mesec »izbrisanosti« po 50 evrov oziroma skupaj 15.000 evrov. Do takrat in dokler ne doseže starostnega pokojninskega pogoja 63 let bo živela tako rekoč brez beliča v žepu. Brez dokumentov ne more namreč zaprositi niti za socialno pomoč. Če ji ne bi pri tem boju z birokrati v obeh državah pomagali karitasovi humanitarci, ji sami, bolni in nemočni, ne bi nikoli uspelo. Gotovo bi jo v tem primeru vzela Drava, razlaga v pristem mariborskem dialektu.

Na Karitas se je obrnila pred dvema letoma po prestani kapi. Iz stanovanja na Pobrežju, do katerega je imela po umrlem najemodajalcu dosmrtno pravico, so jo njegovi dediči kmalu po prihodu iz bolnišnice deložirali. Ostala je brez dokumentov, brez svojega pohištva in seveda brez strehe nad glavo. Takrat je pozvonila na Karitasova vrata.

Alkohol in bolezen

Bojan Filipič si je bil izbral drugačno pot oziroma, kot pravi sam brez olepševanja, je njega vodila pot alkohola. Ko je pred desetletjem odšel od svoje druge žene in njenih otrok, jim zapustil hišo, ki jo je bil sam postavil, ga je pot zanesla med mariborske klošarje. Mož, ki je bil nekoč znan mesar, je nekaj časa veseljačil z njimi na račun svojih prihrankov, ko je teh zmanjkalo, je začel prosjačiti. Kar dobro mu je šlo, bil je prijazen, ženskam je pomagal nositi vrečke iz trgovine, se spominja in si popravi cevki, skozi kateri mu prenosna naprava za zrak dovaja kisik v nos. Zadrževal se je v glavnem okrog avtobusne postaje, kjer je tudi prenočeval. Še danes je tam klopca, na kateri je spal poleti in pozimi, v dežju in mrazu. Nekajkrat je staknil pljučnico; Karitasovi prostovoljci so ga pobrali s klopce in ga peljali v zavetišče ali naravnost v bolnišnico, toda Bojan se je vztrajno vračal na postajo ...

Dokler nekega dne ni bil tako oslabel, da se ni mogel več dvigniti na noge. Takrat se je zaobljubil samemu sebi, da ne bo več poskusil alkohola. Zdaj že pet let ni poskusil kapljice alkohola. »Če bi tako nadaljeval, bi bil danes že mrtev,« pravi z mirno gotovostjo nekdanji mesar. »Dokler človek sam ne razčisti v svoji glavi, mu nobeno zdravljenje ne bo pomagalo. Tudi mene so nekajkrat zdravili zaradi alkoholizma, a je škoda časa in denarja. Pet dni si trezen, ko pa te šesti dan spustijo, takoj zaviješ v gostilno. Alkohol je droga.«

Bojan je odšel iz rodnega Ljutomera, kjer je bival po prvem zakonskem brodolomu, pred desetimi leti. »Mati imajo 90 let, in so še živi, slišal sem se z njimi po telefonu, tako kot z brati, a tja ne hodim, ker nočem biti nikomur v napoto,« pove obotavljajoče. Pri tem se zaveda, da s svojo invalidsko pokojnino 322 evrov, od katere mu, ko plača položnico za dodatno pokojninsko zavarovanje, ki ga kot težak bolnik nujno potrebuje, ostane komaj 294 evrov, ne bo mogel nikoli samostojno živeti.

Bojan, ki bo vedno odvisen od dobrodelne pomoči, je uradno brezdomec. Zaradi te pomoči si lahko privošči, da občasno spije kakšno kavo s prijatelji; Vera, ki je bila poslednjič v življenju v kinu prav na dan, davno tega, ko je umrl Tito, si niti takšnega drobnega razkošja ne more privoščiti.

A tudi med tistimi, ki uradno imajo dom in štiri stene, je veliko takšnih, ki ne zmorejo preživeti, poudarja Boštjan Cvetič. »Samo streha nad glavo ni dovolj za življenje; človek potrebuje tudi preživetje, ki ga omogoča šele preplet socialnih in institucionalnih mrež. Če daš brezdomcu samo bivalni zabojnik, kakor si ljudje pogosto predstavljajo rešitev težave, je tako, kot da si mu zabil zadnji žebelj v krsto, če ga nisi tudi pripeljal nazaj v družbo, mu dal dela in mu pomagal do vrnitve dostojanstva,« še pravi predsednik Mreže, ki bo skupaj z društom Humanitarček ta konec tedna v Mariboru izvedla vrsto prireditev ob svetovnem dnevu brezdomcev.