Tiskane izdaje
Zdravnica, pisateljica in priznana psihoterapevtka Sanja Rozman, ki ljudem že vrsto let pomaga iz vrtinca nekemičnih zasvojenosti in travm, s trilogijo knjig Umirjenost, Pogum in Modrost predstavlja celovit sistem okrevanja od zasvojenosti ali posledic travme. Ob prvem evropskem dnevu za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo smo se z njo pogovarjali prav o tej boleči, a še kako resnični travmi – travmi spolne zlorabe.
V svoji najnovejši knjigi Pogum, ki na knjižne police prihaja 25. novembra, objavljate resnično zgodbo Mije, ki je žrtev spolne zlorabe. Knjiga govori tudi o tem, kako se da preseči pogubne posledice travme. Zakaj ste se odločili izpostaviti prav travmo spolne zlorabe?
V knjigi govorim o travmah na splošno, zlasti o travmah, ki jih doživljajo otroci in zaradi katerih imajo kasneje v življenju psihične posledice. Primer, ki ga opisujem v knjigi, je primer spolno zlorabljene deklice, na katero je imela zloraba močan vpliv. Po drugi strani pa se mi zdi, da je pravi čas, da tabu o spolnih zlorabah otrok pri nas že enkrat presežemo, saj tišina in skrivanje koristita samo storilcem in močno škodi žrtvam, ki zaradi tega ne vedo, kam bi se obrnile ali ne morejo dobiti pomoči. Če pa že pridejo do pomoči, se ljudje dostikrat neustrezno odzovejo, ker niso obveščeni in bi vsi najraje videli, da se o tem ne bi govorilo.
Nekatere odrasle žrtve spolnih zlorab niti ne vedo, da so bile v otroštvu zlorabljene. Po pomoč pridejo zaradi hudih posledic. Katere so najbolj značilne posledice žrtev spolnih zlorab, ki jih opažate pri svojem dolgoletnem delu?
Zlorabljen človek, zlasti če je storilec ožji družinski član, izgubi občutek, kdaj lahko komu zaupa. Iz tega sledi predstava, da je ves svet enako nevaren, da je vsemu svetu in vsakomur na razpolago, da nima pravice do varnosti in zavrnitve spolnega dejanja, ki ga noče. Zaradi tega imajo lahko ljudje zelo hude težave v partnerskih odnosih.
Ljudje, ki so travmatizirani, pravzaprav nimajo spominov, ampak simptome. Njihova telesa zadržujejo neko primitivno obliko spomina na dogodek v obliki določenih občutkov. Ko se ti občutki vzbudijo, tudi kadar se na zunaj ne dogaja ničesar takšnega, da bi bili umestni, se pojavi čudno vedenje, ki ga imenujemo simptomi. To so lahko telesne bolečine, za katere ni podlage, lahko so fobije, iskanje in vztrajanje v zelo patoloških oblikah odnosov, ki nimajo zveze z ljubeznijo, ampak z nasiljem, izkoriščanjem, izdajstvom in podobno.
V knjigi opisujete potek Mijinega psihoterapevtskega zdravljenja. Gre za dolgotrajen in večplasten proces. Menite, da imajo žrtve dovolj možnosti za pomoč?
Če bi vse žrtve poiskale pomoč, je ne bi bilo dovolj. Žrtve bi potrebovale pomoč že pri tem, da se sploh zavejo, da so bile zlorabljene. Pogosto doživljajo simptome in ne razumejo, na kakšen način so povezane s travmatičnimi dogodki, in ne razumejo, da niso nore ali čudne, ampak lahko dobijo pomoč, ki trajno pomaga.
Še vedno ni nekega velikega navala na tovrstno terapijo, ampak mislim, da takšna knjiga, kot je Pogum, odpira to možnost, saj lahko ljudje ob branju, kaj se v terapevtskem procesu pravzaprav dogaja, razumejo, da je, če greš k nekomu na terapijo, to pomoč, ne pa stigma.
Spolna zloraba osebo neizbrisno zaznamuje. V primeru celostnega in uspešnega zdravljenja se lahko žrtev lahko ponovno in velikokrat še na globljem nivoju poveže s svojim jedrom. Kaj pa se zgodi s tistimi, ki se ne zdravijo? Lahko sami predelajo nekaj tako bolečega, kot je spolna zloraba?
Da, do nekoliko seveda lahko, lahko pa se vedno znova vrtijo v podobnih odnosih. Ljudje iščejo izhod iz bolečine in lahko najdejo pomoč, lahko pa trenutno olajšanje začnejo iskati v raznih vrstah omame, iz česar se dostikrat razvije zasvojenost. Pomoč potem iščejo zaradi zasvojenosti. Nekateri imajo srečo, da ob zdravljenju zasvojenosti pridejo tudi do zdravljenja osnovne rane zaradi travme. To je resnična sprememba.
Ljudje zmorejo različno, zato morajo biti tudi ravni pomoči različne. Nekomu bo pomagalo že to, da bo prebral neko zgodbo in videl, da ni edini na svetu, ki se mu je to zgodilo, nekdo pa bo potreboval deset let. Smo pač različni.
Nekatere žrtve spolnih zlorab se pretresljivih dogodkov niti desetletja kasneje ne spomnijo. Kaj se zgodi v človeški psihi, da pride do tega? Kako se začne oseba spominjati spolne zlorabe?
Gre za otroke, katerih psiha je še nezrela, zlasti kar se tiče spomina. Naj spomnim, da veliko ljudi do petega ali šestega leta sploh nima linearnega spomina, ker psiha še ni toliko zrela, da bi na tak način zapisoval spomin, pa ni z njimi nič narobe. Do tega pa pride tudi zaradi travme, ki močno poškoduje psiho. Travma je dogodek, ob katerem misliš, da boš umrl. Vse ti odpove, izklopiš se, pripraviš in prepustiš smrti, ki prihaja in če slučajno preživiš, potem ta rana, ki jo pri tem pridobiš (preko stresnih hormonov, adrenalina in kortizola) močno okvari možgane in predvsem proces spomina. Ta spomin se ne dokonča in ne arhivira tako kot ostali spomini, da bi do njega lahko dostopali, ampak ostane nepopoln z nekimi senzacijami (občutki, zvokom, vonjem, vtisom, telesnimi občutki). Ti občutki, tako imenovani triggerji (sprožilci), se potem človeku slučajno vklopijo v neki vsakodnevni situaciji. To so opazovali pri vietnamskih veteranih, kjer gre za tipično posttravmatsko stresno motnjo. V zadnjih letih prihaja do velikega zavedanja v terapevtskih krogih, da so tudi zlorabljeni otroci lahko na podoben način travmatizirani kot vojaki in da otroci doživljajo posttravmatsko stresno motnjo, ki je še toliko hujša, saj je njihova psiha nezrela in se ni sposobna tako popraviti kot psiha od odraslega človeka. Pa tudi razmerje med težo travme in otrokovimi sposobnostmi je neizmerno bolj neugodno, kot pa pri odraslemu človeku.
Potemtakem je dejstvo, da imajo sodni postopki v primeru prijav spolnih zlorab zastaralne roke, povsem nelogično in mimo zdrave pameti. Zakonodaja, ki naj bi ščitila žrtve spolnih zlorab, potrebuje kar nekaj prevetritve, saj se žrtve vse prepogosto srečujejo z mučnimi in dolgotrajnimi procesi, ki velikokrat tudi zastarajo. Smo tudi kot družba na tem področju preveč pasivni in ignorantski?
V terapijo prihajajo ljudje v starosti od 25 do 35 let zaradi nekih simptomov in ko to razdeljujemo se pokaže, da so doživeli travmo v starosti od 5 do 10 let. Se pravi je zamik 25 ali 30 let. V tem času oseba pač nekako poskuša to popraviti, tudi z drogami in alkoholom. To za nekaj časa pomaga, ampak je to 'pomoč', ki postane problem, saj ne razreši vzroka, ampak samo posledice. Vzrok medtem nemoteno obstaja naprej in se potem pokaže nekje drugje. Ker imam takšne izkušnje in sem prepričana, da imajo tudi ostali psihoterapevti, ki se ukvarjajo z globinsko psihoterapijo, takšne izkušnje, menim, da je ta zastaralni rok popolnoma nesmiseln. Zelo rada bi videla, da bi obstajal zastaralni rok travmatične poškodbe, ampak ne obstaja. Tudi 50 let kasneje ljudje trpijo zaradi dogodka, ki ga je storilec naredil za svojih pet minut naslade,in to je zelo velika krivica. Vsaj malo bi lahko to krivico popravili s tem, če bi rekli, da ta zastaralni rok ni umesten, zaradi tega, ker oseba ne more nadzirati, kdaj se bo spomnila, niti ne ve, da se mora spomniti.
Vse prepogosto slišimo, da se zaradi posledic spolnih zlorab žrtve pošilja na napačna mesta in se jih napačno obravnava. Kakšna vrsta pomoči je najbolj primerna? Kaj je tisto, kar žrtve najbolj potrebujejo?
Pri tem vprašanju bi ločila na osebe, ki se jim zloraba dogaja v sedanjem času in tiste, ki se jim je zgodila v preteklosti. Prve rabijo to nekomu povedati, odstraniti jih je potrebno od storilca, da jim je zagotovljeno varno okolje, potrebujejo pa tudi nekoga, ki jim bo preko pogovarjanja oziroma starosti ustrezno, pomagal predelati zlorabo. Ko se travma predela, se spremeni v klasičen, navaden spomin in ne povzroča več simptomov. Se pravi s tistimi, ki se jim to v sedanjosti dogaja, če zanje izvemo, jim lahko pomagamo, da ne bodo imeli posledic ali pa vsaj močno zmanjšane.
Drugačno pomoč pa potrebujejo odrasle žrtve, pri katerih se je zloraba končala že zdavnaj, vendar imajo simptome in posledice. Posledica tega, da žrtev misli, da ni vredna, da bi bila sploh varna na tem svetu, da bi jo imel lastni oče rad, da bi imela pravico reči »Ne dotikaj se me tam, ker se ne dovolim dotikati«, pa pridejo kasneje, saj žrtev, da bi ubežala tem posledicam sprejme določena stališča, ki niso zdrava, na primer:»jaz nisem vredna«, »jaz nisem pomembna«, »jaz smem živeti samo, če sem na razpolago za seksualni užitek nekoga«. To so pa kasne posledice. Te osebe potrebujejo skupinsko ali pa individualno psihoterapijo usmerjeno najprej v zaustavitev zasvojenosti (abstinenca), če so seveda zasvojene, nato pa v razrešitev travme, ki se skriva spodaj.
Kar v 80 odstotkih zlorab je storilec nekdo iz družine (oče, mati, brat, stric,..). To so ljudje, ki naj bi otroka imeli radi, spodbujali in mu omogočili zdrav razvoj in prehod v odraslost. Namesto tega pa jih oseba napada, ogroža, manipulira in zlorablja. Kako otrok dojema ta grozljiva dejanja od nekoga, ki bi moral nuditi ljubeče in varno okolje? Kakšna prepričanja sprejme o sebi in svetu?
Če je otrok še tako majhen, da sveta še ne razume najbolje, je največji problem to, da je ista oseba hkrati nekdo, ki je vir ljubezni in tisti, ki napada. To se enostavno ne da združiti, niti ni možno najti sistema, v katerem bi to dvoje spadalo v isti stavek, zato ker ne paše. Zaradi tega žrtev včasih, da bi našla način kako preživeti, sebe razcepi na več delov. V enem ima rada storilca, v drugem ga pa sovraži. Ko je enkrat osebnost razcepljena, to omogoči, da se razbohotijo razni drugi patološki obrambni mehanizmi: laganje samemu sebi, razne igre in drame. To omogoči, da se oseba začne obnašati v nasprotju s svojim očitnim interesom in zaradi tega zaide v nove težave, ki se stopnjujejo. Ljudem ne moreš direktno reči »morate imeti radi sami sebe, šele potem boste lahko imeli druge«, »bodite dobri do sebe«, »dajte si kaj pozitivnega govoriti«. To ne deluje zaradi tega, ker je ta razcepljenost tako globoka, da te pozitivne stvari sploh ne pridejo do človeka. V terapiji moraš na poseben način poskrbeti, da to osebi sploh pride do živega. Ta način je povezan s tem, da terapevt pusti, v mejah korektnega odnosa, da se s klientom navežeta v neko varno navezo in šele v takem popravku tistega osnovnega odnosa s staršem, se lahko te stvari ozdravijo.
Kot uspešna in cenjena psihoterapevtka ste pomagali že mnogim žrtvam zlorab. Lahko kdaj v življenju vzpostavijo zdrav in varen odnos, čeprav ga v otroštvu niso doživele?
Ne morem dovolj poudariti, da so te stvari ozdravljive. Edini namen tega, da se borimo s temi tabuji in vlagamo toliko energije v razkritje, ni kaznovanje storilcev, ampak je sporočilo žrtvam, da lahko dobijo učinkovito pomoč. Ni treba trpeti 50 let, če te je pred 50 leti zlorabil nekdo, ki je to že zdavnaj pozabil, ti pa moraš vse življenje to vlačiti za sabo. To se mi zdi tako pomembno. Ti ljudje imajo kasneje v življenju težave v odnosih, ki so specifične, ker so povezane z varnostjo. Če človek v svojem primarnem odnosu s starši ni doživljal varnosti, bo zelo težko razumel, kakšne vrste odnos naj vzpostavi z drugimi ljudmi, zato se mu bodo zdeli najprimernejši takšni partnerji, ob katerih se bo počutil tako kot ob starših – torej nevarni ljudje.
Žrtve si nesporno zaslužijo vso pomoč, da zaživijo smiselno in bogato življenje, kjer se ljudi lahko pusti blizu in kjer se lahko tudi ustvarjalno izrazijo. Ko dosežejo to raven, ko predelajo travmo, jim je to vir globine, navdiha, mogoče tudi duhovnosti. Zgodba o okrevanju od travme je zmagovalna zgodba. Pri tistih ljudeh, ki okrevajo, travma deluje kot neke vrste iniciacija v globlji način življenja. Naučiš se ceniti zaupanje, varnost, zvestobo, človeške vrednote in tudi to, da smo na tem svetu z namenom, da moramo v odnosih drug drugemu nekaj podeliti, kar je podlaga za duhovno življenje.
Ob tako krutih stvareh je skoraj grozljivo pomisliti, da bi žrtev odpustila osebi, ki jo je spolno zlorabila. Pa vendar, je to pomemben korak za ozdravitev in dokončno osvoboditev?
To je pomemben korak, ampak to ne pomeni, da bi žrtev imela pravico reči »OK naj ti bo, ni ti treba v zapor«. Absolutno to nima veze s tem. Kaznovanje kaznivih dejanj, ki so v kazenskem zakoniku, je čisto nekaj drugega, kot pa odpuščanje. Odpuščanje v psihološkem smislu predvsem osvobodi žrtev. To pomeni, da ne bo več celo življenje na nek način privezana k tistemu trenutku z debelimi, krvavimi verigami, ampak da se lahko sprosti, gre naprej in reče »kar je bilo, je bilo v preteklosti, tukaj zdaj, danes, imam pa možnost začeti od začetka«. Ta del je pomemben.
Odpuščanje nima veze z odpustkom kaznovanja, ampak z duhovnim premikom zaradi katere žrtve lahko najdejo nov smisel svojega življenja.
S čim bi nagovorili žrtve spolnih zlorab? Kakšno sporočilo bi jim predali?
Tistim, ki se jim zdaj to dogaja, bi dala sporočilo, ki je isto kot sporočilo te evropske kampanje: Povej nekomu! Pusti si pomagati! Tukaj ven je pot. Tistim, ki pa okrevajo od spolnih zlorab, ki so se zgodile pred leti, desetletji, bi pa rekla »zaslužite si pomoč«. Najdite si strokovnjaka, ki ve kako se to dela. Da bo nekdo, ki mu zaupate, sedel zraven vas in vas gledal v oči, da vas ne bo pogoltnilo noter, ker je zelo nevarno in grozno. Ko ob tebi sedi poštena priča tvojega dogodka, nekdo, ki mu je mar, potem je lažje. Potem vse stvari nekako vseeno dobijo smisel.
