Tiskane izdaje
Ali strogo upoštevanje pravnih pravil pomeni, da se bo Madžarska ponovila v Sloveniji?
Najprej je treba povedati, da se Madžarska ne drži nekaterih prevzetih mednarodnih obveznosti in sistemsko krši nekatere človekove pravice v svojem odzivu na povečan dotok migrantov. Kakršno koli ponavljanje napak iz madžarske izkušnje, bi bilo zelo slabo za ugled Slovenije.
Ali slovenska zakonodaja (zakon o mednarodni zaščiti in zakon o tujcih) daje ustrezne odgovore na begunsko krizo?
Slovenska zakonodaja ni brez napak, a vsaj na abstraktni ravni omogoča ustrezen odziv na množičen prihod tujcev. Važno je, da se spoštujeta načeli nevračanja in človekovo dostojanstvo vsakogar. Srednjeročno bi morali razmisliti o redefiniciji integracijske politike, ki je za zdaj opcijska za migrante in begunce, še bolj poenostavljenem vstopu in bivanju nekaterih vrst legalnih migrantov in podobno.
Ali je schengenski sporazum »napisan« za izzive, ki jih prinaša begunska problematika?
Schengenski režim odprave notranjih meja v osnovi predpostavlja, da države članice dejansko uveljavljajo suverenost na svojem teritoriju in tujcu, ki nima vstopnega dovoljenja, omejijo gibanje in ga v skrajnem primeru tudi odstranijo iz države. Kontrola notranjih meja je dopustna zgolj izjemoma in še to začasno. A vse bolj pogosto zanašanje na te izjeme vseeno predstavlja resno tveganje za celoten schengenski sistem. Ta je zato pod udarom, ker nekatere države članice tujcev ne zaustavljajo, celo spodbujajo prehod njihovega državnega ozemlja in se izogibajo ponovnemu sprejemu tujcev. V tehtanju med držo države biti suverena na eni strani in prelaganjem odgovornosti na druge države - zlasti Nemčijo - ter navidezno skrbjo za spoštovanje človekovih pravic in svobodo gibanja tujcev, so se odločile za slednje, a s tem tudi odplaknile de facto solidarnost med državami članicami.
Begunski val je očitno tako našo državo kot EU ujel nepripravljeno. Kaj bi morali spremeniti?
Dosledno upoštevanje pravil domače zakonodaje in prava Evropske unije je hvalevredna usmeritev. Izjava, ki poudarja načelno zavezanost pravni državi, ima zato močan legitimacijski naboj navzven in navznoter, a vsaj na treh točkah vendarle ni dosledna. Kot prvo, po dostopnih informacijah slovenski državni organi že zdaj v nekaterih primerih kršijo ustavne določbe o osebni svobodi in direktivo EU o vračanju, saj so odvzeli prostost tujcem, ki jih ni mogoče vrniti ne v državo, iz katere naj bi domnevno prišli, ne v državo izvora. Ker ni realne možnosti za vrnitev tujca, jih je treba nemudoma izpustiti, a to še ni bilo storjeno. Kot drugo, vračanje tujcev na Madžarsko po moji oceni poteka brez resne presoje, ali bi bili tujci izpostavljeni kršitvam človekovih pravic na Madžarskem. Na praktični ravni ostaja vprašanje, ali ima Slovenija dovolj kapacitet, da zagotovi polno izvajanje predpisov, če bi se število tujcev brez dovoljenj za bivanja občutno povečalo.
So rešitev humanitarni koridorji?
Navkljub vsem pomislekom o sposobnosti Slovenije odzvati se in dobrim namenom za dobrobit tujcev so humanitarni koridorji zgolj navidezna in nesistemska rešitev. Pa čeprav je jasno, da očitno neravnotežje v nadpovprečnem številu tujcev v državah, v katerih ne želijo ostati, in ki želijo prispeti v države, ki imajo nadpovprečen ekonomski standard, na dolgi rok ni vzdržno.
Kaj je torej ključno vprašanje za EU?
Ključno vprašanje za uspeh znotraj Evropske unije je, v kolikšni bo komisija uspela z implementacijo evropske agende o migracijah. Z drugimi besedami, gre za sistemsko vprašanje nadaljnjega prenosa pristojnosti z držav članic na Evropsko unijo. Upor nekaterih članic je zelo močan.
