Tiskane izdaje
Radečani in vinar z Orešja nad Sevnico Zdravko Mastnak bodo jutri Savi v zorenje četrtič zaupali tristo steklenic penine Valvasor Savus in obenem poskusili, kaj je reka naredila s kapljico, ki so jo v njene valove položili lani. Je povezovalno poslanstvo, ki ga opravlja Sava od izvira do izliva v Črno morje, prešlo tudi na peniNedvomno, je prepričan vinar Zdravko Mastnak, ki je v Savi doslej zoril devetsto steklenic penine. Jutri »pade« v valove že tisočdvestota. Priča potopu bo veleposlanik Ruske federacije v Sloveniji Doku Zavgajev. Slovenske penine zorijo po tolmunih, vodnjakih, v Ljubljanici in na morskem dnu. Prvi, ki so v vinsko klet spremenili reko Savo, so bili Radečani.
Vsak od nas nosi v sebi sporočilo, pravi Mastnak. Nima pa vsak nosilca sporočila. To vlogo so Posavci sklenili zaupati najdaljši južnoslovanski reki s »kontroliranim« geografskim poreklom, simbolom slovanstva in velikim energetskim potencialom. Ko te odlike združiš s penino, pravi Mastnak, duha povezovalnosti nihče več ne zadrži v - steklenici. Od letos bo to še težje, saj bo penini odslej posebno noto dajala dobrodelnost. Od vsake steklenice bo šestina ali pet evrov šlo v dobrodelne namene. Radeški župan Tomaž Režun pričakuje, da bodo za izbrano radeško družino v socialni stiski zbrali med 1500 in 2000 evri.
V globini dveh metrov pri povprečni letni temperaturi reke okrog 14 stopinj Celzija bo letos že četrtič zorelo tristo steklenic penine, ki ji aromo dajejo chardonay, sivi pinot in laški rizling. Ko junija postane Sava pretopla, jih preselijo v vinsko klet Mastnakovih, od koder že deset let prihajajo penine in cviček in nekaj manj modre frankinje, speče lepotice, ki se šele prebuja. »Pred dvema mesecema smo Slovenci končno dočakali sporočilo nemških genetikov, ampelografov in biologov: modra frankinja je nesporno avtohtono slovenska. V vsem svetu je posajena na 17.000 hektarih vinogradov, kar je toliko, kot ima Slovenija vseh vinogradov. Sporočilo je enkratno: to je naša, slovenska sorta, ki raste od Bele krajine do Lendave,« je navdušen Mastnak, ki na leto proda 140.000 steklenic kapljice, pridelane na štirih hektarih vinogradov.
Ne pretiravajo tisti, ki trdijo, da so mehurčki penin, zorjenih v valovih, drugačni. »Finejši so,« pritrjuje vinar, »vsi opažamo novo eleganco. Temperaturno nihanje je zelo majhno, zaradi česar se lahko prosti CO2 veže v topljivega: od tod bolj elegantne perle mehurčkov.«
Izziv: zgodba čisto drugačna od cvička
Če je bil za Napoleona šampanjec zdravilo za zmage in poraze, je Mastnakova penina nastala iz izziva, kako v življenju narediti zgodbo, čisto drugačno od cvička: »Petdeset milijonov litrov ga je šlo v tridesetih letih skozi moje roke. Morda zato ...« Pri klasičnih šampanjskih kvasovkah nastaja vonj po kvasu, po kruhu. Ko pa so Nemci izumili kvasovke v obliki kroglic, kot gorčična semena, ki povzročijo, da je penina po vrenju sveža, je nastopil Mastnakov trenutek. Rodila se je penina, ki jo plemeniti Sava.
Spumantinov Mastnak ne ceni: »To so z lahkoto v steklenice nabrizgani mehurčki, ki jih dajo za en evro na police, ljudstvo pa se veseli, ko zamašek poči.« Fasciniran pa je nad italijanskim proseccom. »To je svetovni fenomen. Ves svet je zasužnjen z mehurčki prosecca, uniformirane penine, narejene po tankovski metodi in povrhu vsega še cenovno ugodne.«
In kako je mogoče, da je Italijanom uspel veliki met? »Preprosto. Dogovorili so se, kaj bo delal tisti, ki ima dvesto steklenic, kaj tisti, ki jih premore 20.000, in kaj oni z milijonom. Zato držijo ceno, imajo trg in lahko nenehno vlagajo. Pri nas vsi delamo vse in se na koncu pobijemo. Pri nas ima vsak 20.000 produktov, vsaj pet tisoč jih je brez cene, ker se ne znamo piramidalno dogovoriti.«
