Jamarji potapljači Postojnsko jamo podaljšali za 3,5 kilometra

Igor Vrhovec iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana, Sebastjan Gantar iz Jamarskega društva Rakek in Matej Koršič iz Jamarskega društva Logatec so prejšnjo soboto v petem letošnjem spustu v Pivko jamo in v rovu, ki pelje proti Planinski jami, prebili 12 ur. Po stopnicah v jamo in nato še 300 metrov vanjo pa je opremo pomagalo znositi še deset jamarjev. Od tod naprej so si jo morali znositi trije potapljači sami.

Povezavo iščejo od leta 1852

Tokrat so premagali zahtevni, četrti sifon, kjer se jama nadaljuje z rovom, ki se odmakne severno od smeri proti Planinski jami, nato pa se ponovno vrne v »pravo« smer. »Zdaj, ko se nam ni bilo treba več ustavljati, saj smo nove vrvice skozi sifone potegnili že med spusti januarja in februarja, nato pa še aprila in marca, smo do tokratnega cilja, petega sifona, potrebovali pet ur. Pet ur še za nazaj, vmes pa raziskovanje. Skupaj 4300 metrov, od tega približno 400 metrov potapljanja skozi sifone, globoke od 20 do 30 metrov,« je povedal vodja sobotne odprave Igor Vrhovec.

Podzemno povezavo med Postojnsko jamo in Planinsko jamo, dolgo dva kilometra zračne črte med obema jamskima sistemoma, jamarji iščejo že od leta 1852, od takratne zamisli, da bi južno železnico speljali kar skozi Postojnsko jamo. Intenzivno pa so raziskave potekale zlasti v letih 1976, 1983 in 1998, nato pa so zaradi smrti karizmatičnega jamarja potapljača Toma Vrhovca pri potapljanju v jami pri Boljuncu in nato še nekaterih hujših poškodb potapljačev zastale.

V jamo še več opreme

Potapljače do povezave zdaj dveh jamskih sistemov v enega loči 800 metrov zračne razdalje oziroma, kot pravi Vrhovec, predvidoma od 1,5 do dveh kilometrov rovov in sifonov. »Peti sifon bo zadnji ali pa predzadnji. Lahko da bo ta krajši in da bi rovu sledil še zadnji sifon, ki bi lahko bil najdaljši, dolg tudi kilometer, pa tudi najgloblji. Po zdaj znanih podatkih je globok približno 60 metrov, kar zadevo lahko kar precej zakomplicira. Obenem se nam to ne zdi grozna ovira, pomembna pa bosta fizična in psihična pripravljenost.« Na vprašanje o osebnem zadovoljstvu z dosežkom odgovarja, da je »to le polovica dela, pravo zadovoljstvo pa bo, ko pridemo v Planinsko jamo«.

Zadnje dejanje pa bo, če bodo potapljači premagali še zadnje ovire, opravljeno iz Planinske jame. »Zdaj so štirje jamarji nosači v jamo znosili opremo za enega potapljača. Za novi potop bo treba še več opreme in treba bi bilo še več potapljačev. Ko bomo iz smeri Postojnske jame ocenili, da smo dosegli še zadnji sifon, to pa lahko ocenimo na podlagi kart Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, bomo v jamo vstopili iz Planinske smeri. Opremo lahko jamarji v jamo spravijo po suhem in s čolni neodvisno od nas. Potem pa se mi v miru odpravimo, potopimo in poiščemo oznako, ki bi jo v jami pustili med potopom iz smeri Postojnske jame. Lahko mi ali kdo drug, če mi ne bi bili uspešni,« pravi Igor Vrhovec.

Dosežek v evropskem merilu

Jamarji so o ponovnih raziskavah povezave med Postojnsko jamo in Planinsko jamo razmišljali že nekaj časa. Lani zaradi obilnih padavin ni bilo primerno, letošnja zima s stabilnimi vodostaji in sicer hladno vodo pri treh stopinjah Celzija pa so bili pogoji, ki so omogočili obuditev raziskovanja tako želene povezave med jamami. Le visoke vode marca so jamarjem potrgale že nekatere napeljane vrvice v sifonih. »Ko smo po dveh potapljanjih s svojimi raziskovalnimi nameni seznanili predsednika upravnega odbora Postojnske jame, d. d., Marjana Batagelja, je bil ta navdušen in deležni smo bili zelo dobrega odziva. Batagelj nam je obljubil vso, tudi finančno podporo, česar smo bili zelo veseli. Z večanjem razdalj namreč z obstoječo opremo dosegamo meje njene zmogljivosti. Opremljeni smo sicer z najmodernejšo opremo, a če ta odpove, za podporo potrebujemo standardno, ki pa je je premalo. Za primer okvar moramo namreč v rovih na postajah puščati jeklenke za varno vračanje na izhodišče, in dodatna oprema, ki jo bomo zdaj lahko nabavili, nam bo prišla zelo prav.«

»Dosežek jamarjev mi veliko pomeni! K raziskovanju sem tudi sam spodbujal in zelo sem vesel, da se je zbrala ekipa potapljačev, ki se je tega lotila. Imajo vso mojo moralno in finančno podporo,« se je za Delo odzval Marjan Batagelj. »Sicer pan e gre le za to, da so tam spodaj zasigane dvorane in kolonije človeških ribic, pač pa za to, ker iz globin dobivamo odgovore, ki jih na površju nimamo, to pa so vprašanja o vplivih zunanjega sveta na podzemlje, na primer onesnaževanje.« Jamar, član jamarskega društva Rakek in sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU Franjo Drole pa ocenjuje, da je tokratni dosežek pomemben tudi v evropskem merilu: »Odkriti in premagati tako dolg kanal, ni mačji kašelj!«