Dejstva, ki so jih minuli ponedeljek začeli razkrivati delavci iz Bosne in Hercegovine ter Srbije, ki so zaposleni v podjetju Prenova in ki zaradi nemoči gladovno stavkajo v lesenem skladišču kočevske obrtne cone pri Tušu, so še po nekaj dneh neverjetno grozljiva. Tudi če so bili delavci pripravljeni celo leto namesto plač prejemati izplačila na roko in si njihov delodajalec precej po svoje razlaga zakonodajo, je temeljno vprašanje, kaj je v tem času počela država. Tista država, o kateri ti tuji delavci pravijo: »Pri nas Slovenija velja za urejeno evropsko državo.«
Ko so predstavniki bosanskega in srbskega veleposlaništva v sredo obiskali enajst stavkajočih, ki so takrat že tretji dan vztrajali pri gladovni stavki v mrzli leseni lopi, kjer so se prejšnje mesece in leta zbirali vsako jutro in se odpravljali na gradbišča, so jim delavci jasno predstavili problem. V tistem mrzlem dopoldnevu, ko je pred lopo zakurjeno ognjišče grelo le kakšnega pol metra naokoli, je verjetno vsem ustrezalo, da je bila zgodba predstavljena hitro, brez odvečnih besed. Podobno kot novinarjem so tudi predstavnikom svojih držav kazali na roko popisane liste papirja. Vsak od teh delavcev ima namreč svoj list, na katerega mu je njegov delodajalec, Zoran Perkovič, pisal »akontacijo.«
»Zanje sem skrbel bolje kot za svoje otroke«
Samir Ljubijankić je bil prvi, ki je v ponedeljek novinarjem razlagal večkrat prepognjen in popisan list papirja, ki je bil pazljivo iztrgan iz črtastega zvezka. Ta list je dokaz, koliko denarja je v preteklem letu prejel za svoje delo, saj je njegov delodajalec, samostojni podjetnik Zoran Perkovič, vestno zapisoval vse zneske, ki jih je dajal Ljubijankiću namesto plače: 45, 20, 20, 20, 50 evrov ... nekajkrat po 200 in enkrat 300 evrov. Na koncu lista je zapisan seštevek: 2845 evrov, prištetih pa je še 600 evrov za stanovanje, ki bi jih sicer Ljubijankić moral plačati Perkoviču kot najemnino za stanovanje, in 200 evrov za vizum. Pedantno je zapisano, da je Ljubijankić za svoje delo v lanskem letu dobil 3645 evrov!
Na dnu lista je dodaten izračun, napisan z drugo pisavo: 1980 ur krat 3, spodaj pa pripis 2295 evrov. Razlaga je preprosta: Samir Ljubijankić je lani opravil 1980 delovnih ur po različnih gradbiščih po Sloveniji, vsaka ura njegovega dela pa je vredna tri evre. To pomeni, da bi lani moral zaslužiti 5940 evrov, toda prejel jih je 3645. »Perkovič mi je dolžan 2295 evrov,« je jasen Samir Ljubijankić, ki tako kot njegovi kolegi zahteva svoj denar, ki ga je pošteno zaslužil. To je veliko denarja, saj lahko pri njih doma, so povedali, za 2000 evrov kupiš hišo!
»Prišel sem na gradbišče in jim dal denar,« je tudi novinarjem razložil Zoran Perkovič, »gazda«. Z novinarji je v začetku igral na karte prijaznosti, češ, »za svoje delavce sem skrbel kot za svojo družino« oziroma, je bilo slišati drugi dan, »zanje sem skrbel bolje kot za svoje otroke«. Obenem pa je ljudi, svoje zaposlene, ki so se več kot leto dni prilagajali recesiji in krizi, v kateri se je znašla Prenova, mirno omalovaževal: »Zvečer so prišli k meni in hoteli denar za disko. Pa sem jim ga dal. Ali pa so hodili v gostilne, kjer so zapravili denar, in potem spet prišli k meni po denar. Pa ne gre tako.«
Toda vsakdo, ki živi v teh krajih, ve, da so tudi tu diskoteke izumrle že pred desetletji in da podobnih novodobnih ustanov že daljši čas preprosto ni. Domačini lahko pritrdijo, da tujih delavcev ni videti po gostilnah. Tudi v časih pred recesijo, ko je bilo v Sloveniji in tudi na Kočevskem največ tujih delavcev - ne samo iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ampak tudi iz Ukrajine, Madžarske in drugod -, so bili tuji delavci skorajda neopazni tako kot sedaj. Kot da jih ni.
Vidiš jih le tu in tam, morda kakšno popoldne, kako se z Lidlovimi vrečkami vračajo peš v mesto. Ali pa v tej trgovini zaslišiš moška, ki se pogovarjata v tujem jeziku. Leta 2008, ko je bilo v Sloveniji izdanih 85.302 delovnih dovoljenj in ko je bilo tudi v Kočevju prijavljenih največ delavcev z delovnimi dovoljenji - 527 -, si lahko proti večeru opazil kakšnega mlajšega tujca v knjižnici, za računalnikom, kjer se je pogovarjal prek interneta in je o njegovi identiteti govorila le tuja osebna izkaznica, ki je ležala na pultu pri knjižničarki. Tu in tam pa si jih - ponavadi v paru, morda največ po tri ali štiri - opazil ob sončnih nedeljskih ali prazničnih dnevih, ko so se počasi sprehajali po mestu. Drugače pa teh ljudi ni videti. Ali slišati. Do zdaj.
»Mi sem nismo prišli po pomoč Rdečega križa«
»Mi smo prišli v Slovenijo zato, da delamo in da zaslužimo. Mi sem nismo prišli po pomoč Rdečega križa,« je bil že prvi dan gladovne stavke povsem jasen 29-letni Mevludin Mostarlić. Temu je bilo prilagojeno tudi njihovo življenje v Sloveniji, je razložil Jožef Lukač: »Vstajali smo ob petih, tako da smo bili do sedmih na delovišču.« Ti delavci, ki gladovno stavkajo samo zato, da bi dobili denar za delo, ki so ga opravili, so delali na različnih gradbiščih, tudi v Ljubljani, do koder je iz Kočevja najmanj uro vožnje. »Potem smo delali do štirih, petih, šestih popoldne, in če je bilo treba, tudi ob sobotah in nedeljah,« pripoveduje Lukač, ki je lani za 1836 ur opravljenega dela prejel 3062 evrov. Seveda na roko, saj so vsi ti ljudje zadnjo plačo prejeli v letu 2008. »Perkovič mi je za lani dolžan še 3364 evrov, mojemu sinu, ki je šel domov, pa prav tako dolguje denar, saj mu ni plačal vsega,« razlaga Jožef Lukač, miren in preudaren mož, ki je prvi dan dogajanje samo opazoval in z novinarji ni spregovoril niti besede.
V Prenovi, podjetju, kjer je bilo pred recesijo zaposlenih celo 130 ljudi - Bosancev, Srbov, Madžarov, tudi Slovencev -, pred tremi leti, ko se je v njem zaposlil Lukač, ni bilo problemov: »Imeli smo redno plačo, dobili smo regres, denar za malico, plačano smo imeli tudi večerjo v eni od kočevskih gostiln.« Razmere so se zaostrile konec leta 2008, ko so prejeli tudi zadnjo plačo. Takrat, so razlagali možje različnih starosti, ki gladovno stavkajo, so se s Perkovičem dogovorili, da bodo zaradi recesije malo potrpeli in da jim bo namesto plače dajal denar kar na roko. »Jaz sem ljudem povedal, kaj in kako, dal pa sem jim na izbiro - da gredo ali pa malo potrpijo,« pravi Zoran Perkovič, »in oni so se odločili.«
»Počasi nas je bilo vedno manj. Ljudje, ki so odšli domov na obisk, se zato, ker ni bilo denarja, niso več vračali,« razlagajo stavkajoči. S tem pa so tudi možnosti, da kdaj dobijo denar, ki jim ga je dolžan Perkovič, postale nične. Spet drugi so morali domov, ker so jim potekli delovni vizumi. Eden od njihovih sodelavcev iz Srbije, ki je ostal čisto brez denarja, je moral z avtoštopom domov. »Jokal je kot dež,« se spominjajo kolegi. »Tu je pustil svoj avto, ker ni imel denarja niti za bencin,« pokažejo na zapuščen temno moder avtomobil poleg lesenega skladišča.
»Ostal sem brez hiše«
Vse to se je zgodilo v preteklem letu, ko se je zaradi razmer v gradbeništvu število tujih delavcev, ki delajo prek delovnih dovoljenj, v kratkem času občutno znižalo. V enem samem letu se je število izdanih delovnih dovoljenj v Sloveniji znižalo za tretjino, tako da je bilo lani izdanih 58.750 delovnih dovoljenj. Na Kočevskem pa je v tem času padlo skorajda za polovico, saj so lani izdali 285 delovnih dovoljenj ... Gre predvsem za poklice, ki za tukajšnje ljudi niso zanimivi: za zidarje, tesarje, krovce in poklice v pomožnih delih v kuhinji, kot je peka bureka ali delo v kitajski kuhinji. »To so nizko plačana dela,« pravi Barbara Vrtačnik z ljubljanskega zavoda za zaposlovanje, kjer poskušajo pogled na »manjvredne« poklice spremeniti, tako da bi postali zanimivejši za domače brezposelne.
»Doma sem bil zadolžen in dolga nisem mogel odplačati, ker nismo dobili plač. 'Gazda' mi ni pomagal, pa mi je sodišče pod ceno prodalo hišo. Ostal sem brez hiše,« je del svoje zgodbe povedal Patrik Ištvan, starejši Vojvodinec. Stavkajoči so prvi dan opozarjali predvsem na razloge, zakaj so se odločili za gladovno stavko in, predvsem, da iščejo pravico, pozneje pa so, ko smo se novinarji vračali k njim, odkrito spregovorili tudi o sramoti, ki jih je doletela s tem dogajanjem. »Če delam in s tem ne morem preživljati svoje družine in da zanje skrbijo moji sosedje in ženini sorodniki - če to ni sramota, kaj pa je?« se je spraševal Jožef Lukač. Toda kakorkoli obračajo, pravijo stavkajoči, denar, ki jim ga dolguje njihov delodajalec, je bil pošteno zaslužen.
V vsem tem času, kar so v Sloveniji - nekateri tudi desetletje, drugi dve, tri leta -, se niso pritoževali niti nad bivanjskimi razmerami. V hiši na Bregu 39, ki je ena tipičnih hiš, ki je bila zgrajena v sedemdesetih in verjetno v devetdesetih nekoliko prenovljena, se je na 250 kvadratnih metrih drenjalo tudi 29 ljudi. »Kje pa, bilo jih je le 15,« vse zanika Perkovič, ki je obenem od nekod potegnil še kriterij, češ da je zakonsko določeno, da za stanovanje tujih delavcev zadostuje šest kvadratnih metrov za osebo.
»Zadnjega pol leta smo bili brez elektrike,« so o razmerah na Bregu dejali stavkajoči, ki so občasno, ko jim je Perkovič prinesel gorivo za agregat, elektriko le imeli. Perkovič tega ne zanika, celo nasprotno: obtožuje delavce, kakšne stroške elektrike je imel zaradi njih. Spet drugi je opozoril: »Tudi šest jih je spalo v garaži.« Toda slabe stanovanjske razmere teh ljudi, ki so v Slovenijo prišli delat in zaslužit denar, torej tudi čim manj zapravit, niti ne motijo tako hudo.
Najhuje je, da vedo, da če bodo sedaj odšli domov, denarja, ki jim ga dolguje Perkovič, ne bodo nikoli videli.
Gladovna stavka
Zorana Perkoviča, podjetnika, ki se vozi v BMW-ju serije sedem, kar je menda najbolj prestižna reč te blagovne znamke, so delavci večkrat pregovarjali, naj jim da njihov denar. »Januarja nam je obljubil, da nam bo plačal v četrtek, 25. februarja, pa ni bilo nič, spet smo čakali zaman,« pravi Mevludin Mostarlić. V petek so še vsi delali na gradbiščih, potem pa so se v soboto spet poskusili pogovoriti s Perkovičem. Odšli so k njemu domov. »Pa nas je kar z balkona odpravil,« pravi Mostarlić.
Odšli so na kočevsko policijo. Da so vsaj nekomu sporočili, da bodo v ponedeljek začeli gladovno stavko. Ker nimajo drugega izhoda in ker jih nihče ne sliši. »Tam so nam še kruh dali,« pravi Mostarlić, ki tako kot drugi stavkajoči nima nobenih pripomb nad policijo, celo nasprotno, odnos je več kot korekten. Policisti so namreč poklicali tudi na kočevski Rdeči križ in bodočim stavkajočim svetovali, na koga vse naj se še obrnejo. »V nedeljo smo jim razdelili pakete s hrano, vendar so jasno povedali, da naše pomoči ne potrebujejo, ker v Slovenijo niso prišli po socialno pomoč, ampak delat,« pravi Alenka Bunderla, sekretarka kočevskega Rdečega križa.
Delavci, ki so napovedali gladovno stavko, so se v tem času po telefonu še enkrat slišali s Perkovičem in ga posneli, ko jim je zagotovil, da mu tako ali tako nič ne morejo. Potem so počakali na ponedeljek, na začetek gladovne stavke. Dopoldne so odšli na lokalno radijsko postajo in povedali, kaj se dogaja. »Pred studiem je stalo devet mož, ki so prišli povedat, da bodo zato, ker niso plače dobili od leta 2008 in ker tudi na roko ne dobijo plačila za svoje delo, gladovno stavkali,« razlaga Tomi Gavranič, odgovorni urednik radia Univox. Zgodaj popoldne je svojo plat zgodbe predstavil tudi Zoran Perkovič, takoj zatem pa so začeli zvoniti telefoni in na radio so začeli prihajati ljudje, ki so z dokumenti dokazovali, kakšen podjetnik je Perkovič. »Pri njem sem delal šest mesecev, dal pa mi je dve plači,« pravi ena od zgodb.
Toda kako je mogoče, da delavci več kot leto dni niso prejeli plač? Da so se s tem strinjali? Danica Fegic, direktorica centra za socialno delo iz Kočevja, ne želi ugibati o vzgibih delavcev, ki sedaj gladovno stavkajo: »Toda posebej pri mlajših ljudeh, ki prihajajo k nam, opažamo, da so pripravljeni podpisati sporazumno prekinitev delovnega razmera, s čimer izgubijo pravico do denarja za zavodu in pri nas, preprosto zato, ker jim delodajalec obljubi, da jih bo ob prvi priložnosti spet zaposlil. Imeti delo je še vedno vrednota.«
Zato je ob sedanjih razmerah, ko je očitno dopuščeno vse, še toliko bolj nerazumljivo dosedanje nezanimanje države za tovrstne probleme. Inšpektor za delo je namreč v Prenovi lani opravil en izreden inšpekcijski nadzor zaradi prijave suma nepravilnosti pri izplačilu plače, toda potem ko je ta sum potrdil, ni preveril, kako je pri drugih zaposlenih. Čeprav je, po podatkih istega inšpektorata, največ kršitev ravno na področju gradbeništva, trgovine in gostinstva.
Nekdo zagotovo ni opravil svojega dela.
Jaz pa ob tem primeru, po vrsti let novinarskega dela in po številnih izkušnjah na terenu, priznam, da me je neverjetno sram. Sram, kot že dolgo ne. Ker sem državljanka države, kjer ljudje niso nič vredni.
Iz tiskane izdaje Sobotne priloge Dela.