»Sem v 72. letu in me zanima, kje je moja mami, da jo pokopljem«

Laško – Kdo so žrtve v Hudi jami, še danes ne ve nihče. Roman Leljak iz Društva za ureditev zamolčanih grobov, ki je pripravilo današnjo spominsko slovesnost, je dejal le, da so podatki, koliko je žrtev v Hudi jami, že dolgo znani: »To je jasno že od leta 1990. Tu je pokopano okoli 3.000 ljudi. V Hudi jami je 2.000 Hrvatov, 700 Slovencev in 300 Nemcev. Res pa je, da ne obstaja noben poimenski seznam.«

Prav dejstvo, da svojci ne vedo, kje so njihovi dragi, je ubijajoče, je povedala Dragica Podmiljšak. Na slovesnost je prišla, ker sumi, da je tu njena mama: »31. maja 1945 je imela zaslišanje v Celju, potem je šla s transportom. 1. junij je datum, ko naj bi bila umorjena. Ne vemo pa, ali v Hudi jami ali v Košnici. Vsekakor želim, da bi vedela, kje je, da jo pietetno pokopljem. Tako res ne more biti, da so v »kištah«. Po 70 letih to iščemo. Na začetku smo morali biti zelo tiho. Meni so zabičali, da ne bom kaj govorila, da ne bodo še mene.«

Nemška deklica

Rojena Celjanka Podmiljšakova, hči nemških staršev, nadaljuje: »Mamo so vprašali, če je sodelovala z OF. Pa je rekla, da ni sodelovala, ker ne zna slovensko. Povedala jim je, da je njen mož ušel, da ne ve, kje je. Oče se je nekako rešil in je rekel, da bo prišel po nas, ampak meje so bile vse zaprte, sam pa je šel peš v Nemčijo. Mama je bila stara 30 let, ko so jo ubili. Kako so jo ubili in kje, ne vem. Dokument imam iz arhiva Slovenije, da je mrtva, to sem dobila leta 2000.«

Njeni otroški spomini so žalostni: »Veliko mi je povedal starejši brat, s katerim sva ostala sama na Teharjah, ko so mamo odpeljali. On je bil star 5 let, jaz pa 15 mesecev in sem se ga držala. Odpeljali so naju na Petriček in tam sva dala svojo kalvarijo skozi. Jeseni istega leta smo šli pa na Polzelo. Brat je bil ves čas zraven, ker sem bila jaz tako majhna in so naju pustili skupaj. Potem, ko je bil on star 7 let, je moral v šolo, jaz pa sem ostala sama na Polzeli. Kasneje ga je iskal tudi mednarodni rdeči križ, pa so ga našli in mene tudi. Niso bili čisto prepričani, sprva je bilo celo rečeno, da sem tudi jaz mrtva. Bila pa sem že posvojena. Proti zakonu, ker je bil oče še živ. Posvojitve so bile pa druga kalvarija. Takrat se ni spraševalo, ali boš prišel k dobrim staršem in kakšni bodo.« Na spominsko slovesnost je prišla, da končno izve: »Zdaj sem v 72. letu in me zanima, kje je moja mami, da jo pokopljem.«

Spomin na teto, strica

Tatjana Krebs je v Hudo jamo prišla, ker meni, da je tu njena teta: »Čisto zagotovo to seveda ni, ampak eden od partizanov je prišel kasneje in je namignil, da naj bi bila teta v Barbarinem rovu.« Zakaj je pristala tu, ne ve: »Vedno so našli en vzrok. Za vsakega, ki so ga umorili. To je to. Strpali so jih, odpeljali in umorili. Bila je v Starem piskru (zapor v Celju, op. p.). Obiskat jo je šla njena sestra, torej moja mama, in so jo lahko le od zunaj skozi okno videli. Teta je z robcem mahala in se jokala, več je bilo tistih, ki so gledali zapornike. Pa je prišel nekdo, ki je rekel, da če ne bodo šli stran, da bodo še njih zaprli. To je bil zadnji pogled moje mame na svojo sestro.«

Sonja Snoj je z možem pred 13 leti prišla iz Argentine. Njuni starši so tja zbežali, poročila sta se v Argentini. Snojeva domneva, da sta v Hudi jami njen stric Tone Kržič in možev stric Tone Snoj, oba sta bila v Rupnikovem bataljonu. »Danes me je zelo pretreslo, da sem na tem prostoru, kot da slišim krik ljudi, ki so tu trpeli. Za svojega strica si želim grob, ne le skupen spomenik. Dostojen grob za ljudi, kot to delajo v vseh kulturah, je dejala.«

Nujna ureditev grobišč

Spominske slovesnosti z mašo, ki so jo v treh jezikih darovali celjski škof Stanislav Lipovšek, hrvaški škof Mile Bogovič in avstrijski prior Edmund Rudolf Wagenhofer, se je udeležilo več kot 2.000 ljudi, med njimi zelo veliko Hrvatov.

Kot so poudarili organizatorji, je namen slovesnosti opominjanje in sprava občanov ter spomin na umorjene otroke, ženske, moške in vojake.

Vlada je pred kratkim zagotovila dodatnih 90.000 evrov za urejanje vojnih grobišč oziroma pokop posmrtnih ostankov žrtev v Hudi jami. »Veseli smo, da vse bolj zori prepričanje, da družba in narod, ki ima neurejeno preteklost, tudi nima zdrave, plodovitne in ustvarjalne sedanjosti in ne svetle prihodnosti,« je v pridigi dejal celjski škof Stanislav Lipovšek.

Janez Janša, ki se je prav tako udeležil slovesnosti in položil venec, pa je dejal, da za dostojen pokop ne potrebujemo zakona: »V civilizaciji se pokoplje zaradi pietete, vrednot, enostavnega sočutja, ki ga premoremo živa bitja. Ne zaradi prisile.«