Tiskane izdaje
Krško – Sindikat delavcev energetike (SDE) po treh tednih od sestanka z infrastrukturnim ministrom Samom Omerzelom še vedno čaka, da država imenuje svoje predstavnike v delovne skupine za razreševanje težav najbolj problematičnih slovenskih energetskih družb (elektrodistribucije, HSE, TET in RTH).
»Država bi se morala odzvati še v mesecu marcu,« je na drugi od petih okroglih miz načrtovanih po celotni Sloveniji, s katerimi sindikat opozarja na pasti privatizacije slovenske energetike, včeraj dejal podpredsednik SDE Valter Vodopivec: »Na imenovanje predstavnikov države bomo počakali še teden, dva. Če odziva ne bo, bomo sklicali konferenco sindikata in predlagali, da uporabimo dodatna sindikalna orodja (marca se je v medijih omenjala možnost stavke v slovenski energetiki, op. a.).«
SDE od vlade sicer zahteva natančne odgovore, kaj namerava z elektrodistribucijami in njihovimi tržnimi hčerami, kakšne načrte ima za vso energetike in kdaj bo končno izdelana nacionalna energetska strategija.
»Kolonizacija 21. stoletja«
Sindikat je sicer na današnji okrogli mizi v Krškem še enkrat predstavil odločno nasprotovanje privatizaciji slovenske energetike. Ob razprodaji podjetij, ki so leta 2012 ustvarile 12,1 odstotek dobička nacionalnega gospodarstva, bi lastnice slovenskih podjetij najverjetneje postale velike energetske družbe, ki so ravno tako v lasti držav članic EU, opozarja Vodopivec.
»Kolonizacija 21. stoletja,« je bilo slišati na okrogli mizi.
K pozivu sindikata so se pridružili dekan krške fakultete za energetiko, direktor regijske gospodarske zbornice in krški župan, izkušnje Gen energije s privatizacijo dela slovenske energetike pa je predstavil direktor družbe Martin Novšak.
Novšak: privatni lastniki želeli dividende
»Slovenija je s certifikati pred leti 20 odstotkov proizvodnje in distribucije dala v neke vrste privatno lastništvo. Mi smo to v primeru Savskih elektrarn Ljubljana odkupili nazaj predvsem z razloga, da smo lahko delali investicije naprej,« se spominja Novšak: »Savske elektrarne smo želeli vključiti tako v gradnjo ostalih elektrarn na Savi, kot v obnovo obstoječih, kar za nas pomeni dolgoročno obratovanje. Privatni lastniki niso bili zainteresirani za reinvestiranje, temveč za izplačilo dividend.«
Vzrok za ohranitev kontrole nad slovensko energetiko direktor vidi v njenem vplivu na konkurenčnost gospodarstva. Hkrati na primeru uspešnih skandinavskih in angleških državnih energetskih podjetij daje primer, da ključ uspeha ni lastništvo podjetja, temveč način upravljanja.
Da se Slovenija pomena energetike za njeno kvaliteto življenja premalo zaveda, Novšak ob neposrečeni zakonodaji vidi tudi v primeru prodajanja Litostroja: »Če želimo s ceno električne energije biti konkurenčni, moramo obvladovati verigo dodanih vrednosti v vseh ključni elementih. Eden od teh so tudi servisi in dobava opreme. Če govorimo o hidroenergiji, je obvladovanje inženiringa in izdelave hidroopreme ključnega pomena. Slovenija bi zato morala Litostroj obdržati v slovenskem lastništvu.«
