Sklad kmetijskih zemljišč zapravil popravni izpit

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov namreč ne bo s tožbo dokazoval, da so zemljišča njegova. Po novem ugotavlja, da jih je lastninilo takratno Cestno podjetje Celje. S pravnimi kolobocijami je sklad zavlekel prodajo kamnoloma za vsaj pol leta, ali je za zemljišča oškodoval državo, pa še ni jasno.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je šele v četrtem poskusu prodaje kamnoloma maja letos ugotovil, da bi moral biti lastnik dobre polovice zemljišč. Pritožili so se zoper sklep o prodaji in predlagali vpis v zemljiško knjigo, kjer je kot lastnik od aprila 2000 vpisan CM Celje, danes v stečaju. Kljub temu je stečajna upraviteljica Milena Sisinger skladu priznala prijavljeno izločitveno pravico za ta zemljišča, torej bi bila zemljišča izločena iz stečajne mase.

Sisingerjeva je prepričana, da se je s priznanjem izločitvene pravice odločila prav: »Sodna praksa je jasna in kaže, da skladu izločitvena in lastninska pravica na teh zemljiščih, v tem trenutku so še vedno kmetijska, pripada. Sklad jih je namreč dobil po zakonu!« Gre za zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) iz leta 1992, po katerem so morala podjetja iz svojih sredstev izločiti kmetijska zemljišča in gozdove, ki so postali last države oziroma občin, in zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov iz leta 1993, po katerem so last države oziroma občin postala še tista kmetijska zemljišča in gozdovi, ki v ZLPP niso bili zajeti.

CM Celje se je kot lastnik v zemljiško knjigo vpisal na podlagi zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) iz leta 1997, ki je urejal lastninjenje nepremičnin, ki v prejšnjih zakonih niso bile zajete. Čeprav je vpisan kot lastnik, te pravice na podlagi ZLNDL nima, je zapisala Sisingerjeva: »CM Celje ni mogel /.../ v resnici pridobiti lastninske pravice, saj je bila ta že pred tem izvenknjižno pridobljena s strani Republike Slovenije na podlagi ZLPP.« Odločitev stečajne upraviteljice je prerekal upnik VOC Ekologija, ki bi bil pri tem tudi najbolj oškodovan. Ta ima namreč na teh zemljiščih vpisane hipoteke. Okrožno sodišče v Celju je sklad napotilo na pravdo, naj torej s tožbo dokaže, da so zemljišča njegova. Sklad se za tožbo ni odločil in je kmetijska zemljišča pustil v stečajni masi.

Sklad: Tožbe ne bi dobili

Poleg zakonov je v prid lastništvu sklada tudi pogodba, ki jo je sklad marca 1994 sklenil s Cestnim podjetjem Celje (pravnim prednikom CM Celje), po kateri vsa ta zemljišča pripadajo skladu oziroma državi, če bi bilo v podobnem primeru v kamnolomu Črnotiči na območju Kopra odločeno v prid državi. In natanko to se je zgodilo, sodba je postala pravnomočna januarja 2000. Sklad se na to takrat ni odzval in ni zahteval vpisa v zemljiško knjigo. Samo štiri mesece kasneje je to storil CM Celje.

Pogodbo so v skladu spet našli šele letos. Zakaj torej niso vztrajali? Zakaj so sprva poskušali dobiti zemljišča, Sisingerjevi celo pisno odgovorili, da bodo dali služnost, da bo kamnolom lahko delal naprej, potem pa si premislili? Iz sklada odgovarjajo, da so dobili potrdilo državne Družbe za svetovanje in upravljanje (DSU), da so bile sporne nepremičnine »lastninjene v letu 1995 s strani Cestnega podjetja Celje. Glede na veljavno sodno prakso, ki se nanaša na lastninjenje nepremičnin, je sklad ocenil, da mu z vloženo tožbo ne bi uspelo. V primeru izgube pa bi moral nositi tudi vse stroške, ki bi nastali nasprotni stranki.« Kot odgovarjajo z državnega pravobranilstva, pa skladu tudi niso dišale hipoteke, saj je bila tudi obremenjenost zemljišč s terjatvami vzrok, da niso predlagali tožbe. Ali bi terjatve, ki so nastale po letu 2000, na zemljiščih zagotovo ostale, so ugibanja.

Lastninjenje

Potrdila o lastninjenju nam DSU ni posredoval, so pa odgovorili, da so ga izdali »na podlagi dokumentacije, ki je bila v okviru postopka lastninskega preoblikovanja podjetja CPC po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) predložena Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo, skupaj z oceno vrednosti nepremičnin za otvoritveno bilanco podjetja CPC na dan 1. 1. 1993«. Na vprašanje, ali listine upoštevajo pogodbo med CPC in skladom ter sodbo v primeru Črnotiči, iz DSU odgovarjajo, da »glede na to, da DSU tovrstna potrdila izdaja izključno na podlagi dokumentacije v zvezi z lastninskim preoblikovanjem podjetij, seveda ne upošteva sodbe iz leta 2000 oziroma kakršnih koli drugih kasneje nastalih pravnih dejstev«. Kdo se je pod dokumente o lastninjenju podpisal, niso odgovorili. Ali bomo dobili vpogled vanje, bodo v DSU še odločili.

Ali so bile pri lastninjenju CPC storjene napake in je bil morda sklad oškodovan, za zdaj ni jasno. Dr. Renato Vrenčur z mariborske pravne fakultete konkretnega primera ne more komentirati, vendar opozarja: »Vedno obstaja možnost, da ni bilo prav lastninjeno. V teh postopkih se je zgodilo dosti napak, zato je na tem področju tudi precej sodne prakse.«

Prodaji naproti

Kamnolom bo najverjetneje kmalu naprodaj, nazadnje je bila izklicna cena 7,5 milijona evrov. Gre za večji up upnikov, ki so v stečaju CM Celje prijavili kar 125,6 milijona evrov terjatev, Sisingerjeva jih je priznala 111,5 milijona evrov. Odločitev sklada je tako v prid stečajni masi in upnikom. Če bi se odločili za tožbo, kamnoloma verjetno še nekaj let ne bi prodali. Sisingerjeva potez sklada kljub temu ne more prav razumeti: »Iz njihovih dejanj izhaja, da so zavestno želeli zavleči prodajo in za pol leta podaljšali stečajni postopek. To je storil državni organ in prav država nam očita, da stečajni postopki predolgo trajajo.«