»Sklad nas preganja z zemlje, ki jo obdelujemo«

V Izoli zakupniki državne zemlje (in zasebni lastniki) pozivajo k življenjskemu reševanju pol stoletja starih urbanističnih in zemljiških grehov, sicer se bodo upirali – tudi z nepokorščino.

čet, 08.12.2016, 07:00
7332 hektarjev je v treh obalnih občinah v upravljanju sklada kmetijskih zemljišč.

Izola – V izolski občini vre med zakupniki in lastniki kmetijskih zemljišč, saj sklad kmetijskih zemljišč od skoraj vseh zahteva odstranitev poljskih hišic, v nasprotnem primeru pa grozi z odpovedjo zakupnih pogodb. Zakupniki so se organizirali v civilno iniciativo in napovedujejo upor proti »nerazumljivim pritiskom«. Prepričani so namreč, da so sporne »kažete« posledica dolgoletnega urbanističnega nereda.

Nad najemnike in lastnike zemljišč v Izoli so se začeli zgrinjati črni oblaki, ko je izolski župan Igor Kolenc od inšpektorjev zahteval več reda pri nedovoljenih gradnjah vikendov. Poteza se je kot bumerang obrnila proti večini najemnikov izolske zemlje. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je ugotovil, da so hišice na najmanj osmih devetinah zemljišč postavljene nelegalno. Zato bi zdaj morali zakupniki (in lastniki) zemljišč odstraniti skoraj vse utice in »kažete«, kot jim pravijo. Celo tiste, za katere so v preteklosti dobili dovoljenja. Upravljavci zemljišč bi namreč očitno radi uveljavljali nove predpise tudi za nazaj. Skoraj vsak najemnik ima svojo zgodbo, kako je prišel do hišice, večinoma pa so te stihijska in nepremišljena gradnja, ki je dolgo ni nihče preganjal.

Soglasja ne zadostujejo

Izolanka Dragica Markovič se je pri svojih 82 odločila, da sama ne more več obdelovati oljčnika, in je hotela zakupno pogodbo vrniti. A to bo lahko storila šele, ko bo porušila zemljanko in leseno lopo. Markovičeva nam pokaže potrdila in celo vplačilo 11.500 dinarjev odškodnine Zemljiški skupnosti Koper za spremembo namembnosti zemljišča, po kateri je lahko zgradila 34 kvadratnih metrov veliko hišico. »Bilo je tako zaraščeno, da se še lovci niso mogli prebijati. Zdaj je to vzorno urejen oljčnik. Sklad zahteva rušitev zemljanke, ki sem jo zgradila ob hišici tako, da smo nad dvema velikima skalnima gmotama naredili nekaj kvadratnih metrov veliko betonsko ploščo. Zdaj bi na njenem mestu morala vzpostaviti kmetijsko rabo, čeprav je na teh skalah nikoli ni bilo. Prav tako sklad zahteva, da bo moral naslednji zakupnik po prekinitvi zakupne pogodbe hišico odstraniti na lastne stroške. Le kdo bi mi potem zanjo plačal njeno pravo vrednost? Kot da naslednji zakupniki ne bodo potrebovali hišice za 8000 kvadratnih metrov zemlje ...« Drugi zakupnik, ki je hotel ostati anonimen, je povedal, da je od tedanje kmetijske skupnosti že leta 1982 dobil soglasje za 50 kvadratnih metrov velik enostavni objekt, sklad pa zdaj gradnjo šteje za nedovoljeno. So mu pa ponudili odkup kmetijskega zemljišča po 250 evrov za kvadratni meter. »Takšnih cen ne dosegajo niti stavbna zemljišča. To dokazuje sporno zemljiško politiko, saj je jasno, da kmet ne bo nikjer v Evropi plačal toliko za zemljo. Plačajo jo le tisti, ki si na njej uredijo počitniško hišico,« pravi Marjan Miklošič iz civilne iniciative.

Zahtevajo življenjsko ureditev

Izolani zahteve sklada za odstranitev objektov razumejo kot namero, da jih odselijo z zemljišč, ki so jih dolga leta obdelovali. Najemniki so se zato povezali v iniciativo in predlagali prejemnikom odločb, naj hišic še ne rušijo. Od ministrstva za kmetijstvo in sklada kmetijskih zemljišč zahtevajo, da odpravita nejasnosti in bolj življenjsko rešita probleme; denimo z daljšim moratorijem ter bolj uporabnimi pravili. Status objektov, ki so jih lastniki legalno in v skladu z zakonodajo postavili pred letom 1992, namreč ni jasen, poleg tega so si zelo nasprotujoči tudi predpisi, kako velike so lahko hišice: po občinskem odloku 50 kvadratnih metrov, po odločitvi zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki je zaradi zaščite celotnega območja amfiteatra nad Izolo soglasodajalec, le 15 kvadratnih metrov. »Režim varovanja je preobsežen, prestrog in neživljenjski,« trdi Bojan Lisjak iz civilne iniciative. Nejasno je, zakaj, denimo, zavod za kulturno dediščino zahteva enokapne strehe, če so v Istri značilne dvokapnice, in zakaj bi morala biti okna kvadratna, če so v tem okolju značilna pravokotna. Sprašuje se, zakaj hišice ne bi smele imeti temeljev, kako bi sicer gradili vinske kleti in zidanice. Pri tem opozarja, da domačini po delu hišice uporabijo tudi za počitek, se v njih zatečejo pred vremenskimi nevšečnostmi, se umijejo, vanje spravijo orodje in pridelek ...

Zakupniki nasprotujejo tudi metodi licitacije pri zakupu zemljišč in zahtevajo prepoved prodaje kmetijskih zemljišč po nerazumljivo visokih cenah. Od občine zahtevajo ustanovitev organa, ki bo skrbel za vprašanja majhnih pridelovalcev hrane, v nasprotnem primeru pa napovedujejo ustanovitev zadruge, ki bo zastopala njihove pravice. Kot pravijo, bodo zahtevali sestanek s kmetijskim ministrom Dejanom Židanom, če ne bodo dobili odgovorov, pa napovedujejo, da bodo najeli pravne strokovnjake.

Nepokorščino naj bi podpihovali črnograditelji

Direktorica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS Irena Šinko pravi, da sklad ne izdaja odločb o prekinitvi zakupnih razmerij, temveč zakupnike samo poziva k predložitvi dokumentacije za ugotovitev legalnosti objekta. Kot pravi, je postopek enak za vse v državi, v Izoli pa so leta 2013 pregledali vsa zemljišča na pobudo občinske uprave. Šinkova trdi, da je pravilnik sklada o zakupu kmetijskih zemljišč, ki določa pogoje za postavitev objektov, identičen prostorskim aktom občin in da je občina sama v svoj akt zapisala, da mora pri tem pogoje za objekte podati tudi zavod za varstvo kulturne dediščine. Če zakupniki ne uskladijo objektov z veljavnimi predpisi, štejejo, da je kršena zakupna pogodba, kar seveda pomeni prekinitev zakupnega razmerja.

Po njenem oddajo zemljišče v zakup z licitacijo samo, če se za enega prijavi več interesentov z izenačenimi pogoji. V Sloveniji so na tak način izbrali zakupnike za 140 hektarjev in tako dosegli 2,5-krat višje cene od tistih po ceniku. Kot pravi, so v zadnjih treh letih v Istri ponudili kmetijska zemljišča po 250 evrov samo dvakrat, prodaje pa niso izpeljali. Največ, 236 evrov za kvadratni meter, so tako iztržili za pozidano kmetijsko zemljišče v Portorožu, povprečna prodajna cena kmetijskih zemljišč v obalnih občinah iz zadnjih treh let pa znaša 34 evrov za meter, pravi Šinkova, ki meni, da proteste in nepokorščino zakupnikov podpihujejo tisti, ki so postavili več sto kvadratnih metrov velike objekte in vedo, da jih ne bodo mogli legalizirati. »Sklad je bil že v preteklosti naklonjen reševanju problematike z dialogom in je na predlog zakupnikov tudi že spremenil svoja interna pravila,« pravi Šinkova.

Obalne občine so že lansko jesen na ustavno sodišče vložile zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti zakona o skladu kmetijskih zemljišč. Ustavnim sodnikom predlagajo, naj državnemu zboru naloži odpravo neustavne pravne praznine in sprejme zakon, ki bo natančno določil pogoje za zemljišča, ki naj bi prešla s sklada nazaj na občine, ustavno pobudo pa so včeraj obravnavali v odboru DZ za kmetijstvo. Na tako majhni površini, kot je slovenska Istra, ima sklad skoraj tretjino vseh zakupnikov državne zemlje.

Povezane novice

Sklad žuga občinam, naj mu vrnejo zemljišča
3. avgust ob 08:00
Na prvi stopnji koprsko sodišče dalo prav skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, toda občine ne bodo popustile.
Prijavi sovražni govor