Skrajšana ali še dolga pot zakona o RTV?

Osnutek novega zakona, ki kroži med koalicijskimi poslanci, je bliže lepotnim popravkom kot odločnim spremembam.

pon, 17.07.2017, 06:00
Teža zakona

Sprejetje zakona o RTV Slovenija spada med politično najobčutljivejše sistemske zakone. Zaradi njega smo šli celo dvakrat na referendum. Prvič leta 2005, v mandatu premiera Janeza Janše, ko je ministrstvo za kulturo vodil dr. Vasko Simoniti, za avtorja zakona kot tudi novega zakona o medijih pa je obveljal Branko Grims. Zakon, ki velja še danes, je bil z minimalno večino (50,3 odstotka) na referendumu potrjen. Tudi v času vlade Boruta Pahorja, ko je bila ministrica za kulturo Majda Širca, je bil novi zakon o RTV Slovenija poslan na referendum in tam ob zelo majhni udeležbi zavrnjen, medtem ko so novi medijski zakon blokirali – tudi koalicijske stranke – že v državnem zboru. Zanimivo je, da je bila proti obema zakonoma posebno aktivna takratna poslanka SD Julijana Bizjak Mlakar, ki je leta 2014 kot poslanka Desusa postala ministrica za kulturo, po letu in pol pa je odstopila.

Ljubljana – Nedavna seja programskega sveta RTV Slovenija, na kateri generalni direktor Igor Kadunc ni dobil podpore za razrešitev direktorice TV Slovenija Ljerke Bizilj, čeprav mu je svet pred tem naložil, da mora v zvezi s kršitvijo programskih standardov ukrepati, je zelo odkrito in še zdaleč ne prvič izpostavila enega ključnih problemov vodenja in upravljanja nacionalke.

Kriza vodenja RTV Slovenija ni od včeraj. Eden njenih vzrokov je gotovo sistem organov upravljanja in nadzora, kot ga določa zakon, katerega posledice je nenehni status quo, v katerem zares nihče za nič ne odgovarja. Ukrepa pa tudi ne. To ustreza očitno tako vsakokratni politiki kot delu zaposlenih.

Spomnimo samo na en primer: ko je nekdanji generalni direktor Marko Filli poskušal razrešiti takratnega direktorja televizije Janeza Lombergarja, ker naj bi bil ta odgovoren za sporno porabo razvojnih sredstev v vrednosti kar okoli milijon evrov, mu programski svet ni dal soglasja. Čeprav mu je pred tem naložil, naj ugotovi, kdo je za to odgovoren. Lombergar je imel očitno preveč podpornikov in niso sedeli samo na Kolodvorski v Ljubljani.

Zakaj sploh novi zakon

Sistem upravljanja in nadzora, ki bi minimaliziral politične in druge pritiske in maksimaliziral strokovnost delovanja nacionalke, ni edini, je pa gotovo eden glavnih vzrokov za novi zakon o RTV Slovenija. K njemu je nujno dodati vsaj še vprašanje statusne oblike javnega medijskega servisa in z njim povezanega položaja zaposlenih, prevetritev vsebine in natančnejšega obsega javne službe, odgovor na zahtevne in vse hitrejše spremembe na področju podajanja televizijskih vsebin (digitalizacija, nelinearna televizija, tematski programi ...) ter z vsem tem povezan način financiranja.

Pridobili smo osnutek novega predloga zakona o RTV Slovenija s sredine junija, za katerega ministrstvo pravi, da še ni toliko pripravljen, da bi bil lahko namenjen javnosti, se pa do njega zdaj opredeljujejo koalicijski poslanci. Njegovo končno podobo naj bi vlada poslala v obravnavo državnemu zboru po skrajšanem postopku.

Še naprej javni uslužbenci

Predlog osnutka, ki smo ga pridobili, pušča RTV Slovenija v obliki javnega zavoda. Na to, da takšna institucionalna oblika skupaj z velikimi stroški blokira fleksibilnejše zaposlitve na področju kreativnih poklicev, s tem pa tudi kreativnost, je velikokrat opozarjala nerazrešena direktorica televizije. Ministrstvo očitno nima pogumnejših predlogov, drži pa, da bi ti potegnili za sabo spremembe še nekaterih drugih pomembnih zakonov, kar brez močnega političnega soglasja ni mogoče.

Osnutek se z avtonomijo novinarjev ne ukvarja, določa pa etična in profesionalna načela, ki jih morajo pri svojem delu upoštevati. Morda le ne bi bilo odveč, če bi se prihodnji zakon pri tem zgledoval po avstrijskem, ki v zvezi z neodvisnostjo novinarjev pravi: neodvisnost ni le pravica novinarjev in programskih delavcev, temveč tudi njihova dolžnost, pomeni neodvisnost od državnega in strankarskega vpliva ter vseh drugih – medijskih, političnih oziroma gospodarskih – lobijev.

Medijski davek

Resno razpravo si zasluži alternativni predlog načina financiranja, ki je izpeljan po finskem modelu. Finska je prva evropska država, ki je uvedla sistem, v katerem so zavezanci za plačilo prispevka polnoletni rezidenti, ki so zavezanci za plačilo dohodnine. Po izračunih tako nihče, razen zakonsko določenih izjem, ne bi plačeval manj kot 36 evrov in ne več kot 180 evrov na leto. Takšen način je gotovo solidarnejši pa tudi pravičnejši, saj breme razporedi na precej več državljanov, predvsem pa tudi na tiste, ki javnega medija ne spremljajo več po televizijskem zaslonu, ampak mobilnih platformah, vendar za to ne plačujejo ničesar. Ker gre za novi davek, so tudi za ta model možnosti pri nas najbrž nikakršne.

Brez parlamentarnega programa

Osnutek zakona le delno odgovarja na problematiko obsega javne službe, saj ta ostaja bolj ali manj enak, omogoča pa uvedbo tematskih programov. V osnutku ni več parlamentarnega programa, nadomeščata ga obveza prenašanja sej državnega zbora in njegovih teles ter dostop do arhiva teh posnetkov. Zakon se ne opredeljuje do obveznega obsega posameznih programskih sklopov, razen do deležev slovenske glasbe in avdio-vizualnih del ter del neodvisnih producentov. To med drugim pomeni, da bo obseg večine programov še naprej arbitraren, prioritete javne službe pa s tem niso nič bolj natančno določene, kot so bile.

Večje pristojnosti nadzornemu svetu

Na videz največ sprememb prinaša osnutek na področju vodenja, upravljanja in nadzora, vendar so razmerja moči še malce bolj kaotična. Predlog tu deloma še vedno sledi kritiziranemu osnutku medijske strategije, ki že nekaj časa neuspešno čaka na vladno obravnavo.

Če so sedanji organi upravljanja in nadzora programski svet, generalni direktor in nadzorni svet, osnutek namesto o generalnem direktorju govori o upravi, kar deloma posnema finski model. Nadzorni svet naj bi imel namesto sedanjih enajst le še pet članov (predstavniki ustanovitelja, delavcev, javnosti, strokovnjakov za korporativno upravljanje ter za medije), pridobil bi več pristojnosti, med njimi ob soglasju programskega sveta tudi imenovanje in razreševanje generalnega direktorja.

Javni zavod naj bi upravljala uprava z največ petimi člani, vodil in imenoval bi jo generalni direktor, vendar bi uprava odločala z večino glasov svojih članov. Direktor bi še vedno imenoval in razreševal odgovorne urednike, status drugih vodstvenih delavcev, tudi direktorjev radia in televizije, pa predlog prepušča kar novemu statutu.

Dvanajst svetnikov manj

Med najdelikatnejšimi je predlog sestave programskega sveta. Po veljavnem zakonu ga sestavlja 29 članov. Ti naj bi bili »osebe, ki s svojim znanjem, ugledom oziroma dosežki na kulturnem, izobraževalnem /.../ področju družbenega življenja lahko pripomorejo k dobremu delovanju in krepitvi ugleda javne radiotelevizije«. Koliko svetnikov ustreza tej zahtevi in ali tako množičen svet sploh lahko dela strokovno in učinkovito, sta ob vsem videnem lahko le retorični vprašanji. Kljub temu sistem imenovanja članov programskega sveta zdaj vsaj na videz kaže težnjo k pluralni sestavi sveta, vključuje pa tudi njegovo legitimnost. Od 29 članov državni zbor kot najvišje predstavniško telo imenuje 21 svetnikov, pet na predlog političnih strank in 16 na predlog gledalcev in poslušalcev.

Po novem naj bi imel programski svet bolj operativnih, a še vedno številnih 17 članov, pri njihovem imenovanju pa državni zbor ne bi imel več nobenih kompetenc. Kdo bo torej izbranim svetnikom zagotavljal legitimnost? A to je le en problem.

Nekateri bolj enaki od drugih

Osnutek predvideva precej netransparenten, celo ozko interesen način imenovanja sveta, s čimer se vrača dva koraka nazaj. Medtem ko arbitrarno določi, da enega člana imenujeta, denimo, Društvo slovenskih pisateljev in Združenje dramskih umetnikov Slovenije ali pa Olimpijski komite Slovenije (ki se s tem vrača v zakon), po drugi strani navaja, da dva člana imenujejo »strokovne organizacije novinarjev«, enega »zainteresirane nevladne organizacije«, enega »združenja s področja filma in avdio-vizualne kulture«, dva pa naj bi izvolili kar »prebivalci RS izmed uglednih javnih osebnosti, ki niso aktivni politiki, prek spletne aplikacije«. Takšna ureditev prinaša precej več problemov kot rešitev, pri izbiri svetnikov izključuje večji del javnosti, prav tako ne rešuje niti vprašanja sedanje politizacije sveta, ki je bila vzrok tem spremembam.

Zdi se, skratka, da pristojno ministrstvo čaka še kar nekaj napora. Nobenega smisla nima sprejeti zakon, ki ne bo celovito odgovoril na nakopičene probleme, natančno razumel, kaj je javna služba na področju medijev, in bil vsaj v koraku s časom, če že ne malenkost pred njim.

Prijavi sovražni govor