Tiskane izdaje
»Je to kakšna šala?« je sogovornika najprej vprašala Rezka, ki jo je klic presenetil med večernim sprehodom. »Seznam naj pošljem? Ja kaj pa naj napišem? Ničesar nimamo. Naše skladišče je prazno,« mu je odgovorila. A glas na drugi strani je vztrajal. Še isti večer je Rezka Vivod sogovorniku poslala spisek želja. Bil je dolg. »Preveč? So bili naši apetiti preveliki?« jo je skrbelo, ker nekaj dni ni dobila nobenega dogovora. Nato je njen telefon znova zazvonil. Glas na drugi strani je spraševal, kdaj lahko na Prevalje dostavijo mleko. »Lahko tudi opolnoči. Mi vas bomo čakali, kadar boste rekli.« Že naslednje jutro so prazno skladišče Karitasa napolnili s skoraj štiri tisoč litri mleka in 250 kilogrami masla. Nekaj dni zatem so pripeljali še marmelado, lešnikov namaz, tri vrste kosmičev, piškote in čokolado. »Skupaj več kot pet ton hrane. Toliko je prevaljska Karitas od zasebnega donatorja ni dobila v vsej zgodovini svojega delovanja,« pove Vivodova, ki na željo dobrotnika skrbno skriva njegovo ime.
O njem pravi, da je človek velikega srca in da ni besed, s katerimi bi se mu lahko zahvalila. On pa: »Kot očetu mi je bilo izredno hudo ob misli na stisko staršev, ki ne morejo nahraniti svojih otrok. Ne znam si predstavljati, kako nemočnega bi se sam počutil, če bi mene otroci prosili za hrano, jaz pa jim ne bi imel česa dati.«
Hrane je bilo toliko, da so jo delili celo dvakrat, drugič za veliko noč. Do božiča je bilo takrat še daleč, a Rezko je že skrbelo, kako bodo družinam pomagali ob koncu leta. Toda skrb je bila odveč. »Pred božičem smo doma govorili o praznikih in pomislili smo, da bo božič za mnoge minil brez priboljškov na mizi. Odločili smo se, da jim pošljemo blago za božične pakete,« pove darovalec, ki je zahteval le, da pakete pravočasno prejme vseh sto družin. Na vprašanje, ali njegova otroka vesta, kako in komu je pomagal, odgovarja: »O donaciji se z otrokoma posebej ne pogovarjamo, ju pa vzgajamo v zavedanju, da so na svetu ljudje, ki živijo v pomanjkanju, in da je treba pomagati tistim, ki jim je življenje pač obrnilo hrbet.«
Rada bi mu stisnila roko
»Kakšno veselje! Kakšna radost! Dobili smo dve vrsti salam, piškote, sir, sok za otroke, suho sadje, pomarančne, čokolade in čokoladne bombone. Sami smo primaknili še kosmiče, ki smo jih kupili z denarjem od donatorja iz Gorenjske, ki ga je prav tako ganil zapis v Delu in nam od takrat pogosto pomaga. Ob štirih popoldne je bilo blago za božične pakete pri nas, uro kasneje smo jih že delili,« pove Rezka.
»Povabila sem ga, naj pride. Rada bi mu stisnila roko in mu pogledala v oči. Upam, da si ne bo premislil in da lahko še računamo na njegovo pomoč«. Rezka Vivod že osem let ne hodi v službo. Doma skrbi za bolnega moža in se ob tem predaja še skrbi za sokrajane v stiski. »Pred kratkim smo praznovali hčerin rojstni dan. Zbranih je bilo veliko otrok in veselje jih je bilo gledati, tako razigrane in vesele. Ko opazujem te srečne otroke, ki ne vedo, kaj je pomanjkanje, me vedno znova pretrese, da je veliko otrok, ki jim ni tako lepo,« pravi anonimni dobri mož, ki ni veren in po rodu ni Korošec. V razkritju svoje identitete ne vidi koristi, razume pa željo, da javnost vendarle spozna razloge za njegovo početje.
