Zaradi mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško se v javnostih obeh držav že nekaj let širi precej optimistično gledanje na pomen mednarodnega prava. Še posebno na Hrvaškem prevladuje prepričanje, da je mednarodno pravo že samo po sebi rešitev, ki daje odgovore na vsa vprašanja, medtem ko je dvostransko dogovarjanje med državami prenaporno, če že ne kar odveč. Še več, krepi se občutek, da je spor med dvema državama mogoče zgladiti tako kot zemljiški spor med dvema kmetoma. Osemnajst let slovensko-hrvaških političnih, ozemeljskih, carinskih, bančnih, energetskih, ribiških, cestnih in predvsem mejnih prepirov je v politično razpravo na obeh straneh vneslo vrsto prepričanj in priložnostnih verovanj, predvsem zmotnih.
Prepir o tem, zakaj se prepiramo
Razlika med običajnim pravom in mednarodnim pravom je namreč v resnici precej velika. Če se o razmejitvi njive sporečeta dva kmeta, je dovolj, da eden toži drugega, in zadeva se uredi na sodišču. Če se o meji sporečeta dve državi, pa na sodišče ne moreta, če se prej ne dogovorita o predmetu spora oziroma o čem naj se odloča in pred katero sodišče naj gresta. Nazadnje morata državi doseči meddržavni sporazum, ki ga v demokratičnih državah običajno potrjujeta parlamenta obeh držav, torej politika. A v našem primeru niti pravni stroki obeh držav, delujoči v zdaj že razpuščeni mešani komisiji, doslej nista zmogli dogovora o tem, kaj naj bo predmet spora oziroma o čem in kako naj se sploh presoja.
Svojevrsten paradoks pa je, da Slovenija, ki si sicer zelo prizadeva v primeru morebitne arbitraže ad hoc ali sojenja posebej poudariti načelo pravičnosti, uradni naslov sodišča v Haagu - International Court of Justice - prevaja kot Meddržavno sodišče. Beseda »pravica« je izpuščena, pa čeprav je v uradnem naslovu sodišča zagotovo ključna, osrednja in najbolj pomenska. Kot da središče sojenja na sodišču ni pravičnost, ampak nekaj drugega. A kaj le? Sosedje Hrvatje prevajajo dosledno in sodišču rečejo Međunarodni sud pravde, pa se kljub temu krčevito upirajo rabi načela t. i. zunanje pravičnosti, ki predvideva presojo zgodovinskih in drugih posebnih okoliščin predmeta.
Hrvaška se namreč dobro zaveda, da so njeni argumenti trdni in močni le v primeru takšne arbitraže ad hoc ali sojenja, ki bi pri določanju meje izhajalo iz sedanjega stanja, ne pa iz stanja, kakršno je bilo na dan 25. 6. 1991 in pred njim, ko je Slovenija nedvomno imela ozemeljski stik z odprtim morjem, kot ga ima še danes.
Hrvaška - ekskluzivna naslednica SFRJ
Pred 25. 6. 1991 tudi še niso veljala določila Konvencije ZN o pomorskem pravu (Unclos), na katero Hrvaška stavi vse svoje upe, konvencija je začela veljati šele leta 1994. Izjemno pomembno, javnosti pa žal malo znano dejstvo je tudi, da drugače od Hrvaške sosednja Italija Sloveniji priznava nasledstvo sporazuma o razdelitvi epikontinentalnega pasu med SFRJ in Italijo iz leta 1968 (diplomatska nota Republike Italije z dne 22. decembra 2003), kar z drugimi besedami pomeni, da Italija Sloveniji priznava obstoj teritorialnega stika z odprtim morjem, medtem ko ga Hrvaška eksplicitno zanika.
Še več, Hrvaška se je z diplomatsko noto, s katero je novembra istega leta obvestila Italijo o razglasitvi Zerpa (zaščitnega ekološko-ribolovnega pasu) razglasila kar za ekskluzivno naslednico omenjenega sporazuma, s tem pa tudi za edino naslednico vseh pravic nekdanje SFRJ na nekdanjem skupnem morju.
Hrvaška je torej najprej razglasila, da je celotno Jadransko morje samo njeno, in šele od tod naprej se je z vsako obalno državo nekdanje SFRJ (Slovenijo, BiH in Črno goro) pripravljena pogovarjati o razmejitvi na morju, seveda z vsako posamič in z vsako s pozicije poprej pridobljene prednosti. Hrvaška si je, skratka, z enostranskimi in protipravnimi dejanji prisvojila dele slovenskega ozemlja in polovico Piranskega zaliva. Hrvaška niti ne skriva, da se je njeno ozemlje po 25. 6. 1991 povečalo. Če je mogoče verjeti uradnim hrvaškim virom, je Hrvaška leta 2002 merila 56.542 kvadratnih kilometrov (Državni zavod za statistiku RH, objavljeno v: Veliki atlas Hrvatske, Mozaik knjiga 2002), letos pa že 56.594 km2 (Misija RH pri EU, gradivo razdeljeno 18. junija 2009) - torej 52 km2 več.
V zapletih je malo prava in veliko politike
Tako kot vsi spori med državami je tudi spor med Slovenijo in Hrvaško predvsem politične narave, strokovnost in pravo pri tem nista v ospredju. Svojčas je Slovenija sprejela mejno rešitev s Hrvaško po t. i. sporazumu Drnovšek-Račan, Hrvaška pa je snedla dano besedo in že parafirani sporazum zavrnila. V slovensko-hrvaškem mejnem sporu bo moral ključno odločitev vsekakor sprejeti državni zbor RS, odločal bo tudi o vstopu Hrvaške v EU, saj mora vsako pristopno pogodbo nove članice potrditi vseh 27 parlamentov držav članic. Vstop nove države v EU torej nikakor ni zgolj tehnično in pravno, ampak je v predvsem eminentno politično vprašanje. Podobno velja za zaplete pri vstopanju v EU, ki jih ima Makedonija z Grčijo, pa Turčija s Ciprom in Francijo ter Srbija z Nizozemsko in Belgijo.
Vsa EU pa ima težave z Irsko, ki je z referendumom zavrnila lizbonsko pogodbo, zdaj pa se ji celotna EU dobrika z darovi, da bi le uspel ponovljeni referendum, ki bo oktobra letos. Nikomur v EU niti na misel ne pride, da bi Irski kakor koli grozil ali izražal dvome o njeni kredibilnosti, ker hoče zavarovati svoje nacionalne interese oziroma posebnosti, med njimi tudi absolutno prepoved splava. V vseh teh zapletih je povsem očitno zelo malo pravnega, je pa veliko politike. Tako mejni spor s Slovenijo kakor vstop Hrvaške v EU sta eminentno politični zadevi, pravni pa sta toliko, kolikor lahko pravo poišče rešitve, ki bi jih lahko sprejela parlamenta obeh držav. Poslanci pa seveda ne glasujejo po mednarodnem pravu, ampak po svoji vesti in prepričanju, kar je tudi njihova ustavna, torej z najvišjim pravnim aktom zajamčena dolžnost.
Eno najpogostejših zavajanj tako slovenske kot hrvaške javnosti je zagotovo povezano z zdaj že skoraj ljudskim verovanjem o domala magičnem pomenu datuma 25. 6. 1991. Obe državi sta na ta datum že ničkolikokrat prisegli in se k njegovemu spoštovanju tudi ravno tolikokrat zavezali, predvsem Hrvaška, a ni nič pomagalo. Nazadnje je leta 2005 na Brione odšla kar celotna slovenska vlada in tamkajšnji vnovični dogovor obeh držav o spoštovanju stanja na dan 25. 6. 1991 razglasila za velik dosežek. Pa je bil res?
Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela