Tiskane izdaje
Petnajst inštruktorjev Slovenske vojske bo v naslednjih mesecih odšlo v Erbil, prestolnico iraškega Kurdistana, ki se nahaja na prelomnici ključnih geostrateških interesov našega časa. Mednarodna vojaška prisotnost na severu Iraka se povečuje, boj proti Islamski državi pa še zdaleč ni edini razlog za to.
Čez dobre tri mesece bo minilo natanko sto let od podpisa (kolonialnega) sporazuma Sykes-Picot, s katerim so bile zarisane sedanje meje Bližnjega vzhoda. Sporazum, ki je povsem nenaravno zarezal v demografsko, politično, kulturno in tudi religiozno tkivo regije, bo kmalu le še preteklost. Pripadniki Slovenske vojske, ki bodo v enem izmed vojaških oporišč v Erbilu urili pešmerge, vojsko Kurdske regionalne oblasti, utegnejo biti priče dokončnega padca meja.
Iraški Kurdistan vse od ameriške invazije na Irak pred trinajstimi leti deluje kot de facto samostojna država, velik del avtonomije pa je sever Iraka dobil že po letu 1991, ko je bil nad kurdskimi območji uvedena prepoved letenja. Tendence po razglasitvi samostojne kurdske države na severu Iraka so prisotne že vrsto let, še posebej intenzivne pa so postale potem, ko je Erbil po letu 2006 začel mastno služiti s prodajo nafte in zemeljskega plina. Iraški Kurdistan je za nekaj let postal središče številnih poslov, po Erbilu, še pred poldrugim desetletjem veliki kaotični vasi, so zrasli številni prestižni hoteli, živopisne tuje investicije so se vrstile. Kurdska regionalna oblast je sicer morala ves čas krmariti med Bagdadom (delitev naftnih dobičkov) in Ankaro, svojim zgodovinskimi nasprotnikom, ki pa je postal tudi največji gospodarski partner. Ekonomski oportunizem se je predsedniku iraškega Kurdistana Masudu Barzaniju in njegovi o(i)ligarhiji dodobra izplačal, a leta 2014 se je marsikaj spremenilo.
Samooklicana Islamska država je pred slabima dvema letoma »izbrisala« prvo in morda najbolj občutljivo mejo v regiji – mejo med Sirijo in Irakom. Skrajna sunitska milica se je hitro prebila do Mosula, ki leži na robu kurdskega vplivnega območja. IS je Mosul zasedla brez kakršnih koli težav in se začela prebijati proti kurdskim področjem in Jezidskim goram. Pakt med Kurdi – tako v Siriji kot v Iraku – in skrajneži je padel v trenutku, ko je IS neposredno poseglo v kurdsko interesno območje. Posledično se je na severu Iraka odprla nova fronta, Kurdi (pešmerge) pa so komaj obranili svojo prestolnico. Svoje pozicije so utrdili šele, ko jim je na pomoč priskočila mednarodna vojaška koalicija, ki je dolgo časa le opazovala uničevalni pohod Islamske države.
Vzporedno s pretnjo IS se je morala kurdska oblast v Erbilu soočiti s posledicami nizkih cen nafte, kar je močno načelo gospodarstvo in tudi Baraznijevo vladavino. Oslabljena kurdska oblast je v torek zato potegnila svojega džokerja – Barazni je napovedal razpis (neobvezujočega) referenduma o neodvisnosti iraškega Kurdistana.
V tem času so na kurdska področja severnega Iraka, edini del regije, kjer so zahodni gostje še dobrodošli, začele bolj ali manj transparentno vstopati enote tujih vojska. Trenutno ima svoja vojaška oporišča v iraškem Kurdistanu že dvanajst držav, ki sodelujejo v mednarodni koaliciji proti IS. Veliko oporišče v bližini Erbila gradi tudi Nemčija, velika prijateljica kurdskih oblasti in izvoznica orožja, po torkovem srečanju mednarodnega zavezništva v boju proti IS pa se je svoje sile (130 vojakov) na sever Iraka odločila napotiti tudi Italija, s katero je Slovenija na vojaški misiji v Afganistanu intenzivno sodelovala več let.
Očitno je, da se mednarodna vojaška prisotnost v iraškem Kurdistanu krepi. Še posebej se krepi prisotnost držav članic zveze Nato. Razlog za krepitev mednarodne vojaške prisotnosti v Erbilu nikakor ni le boj proti islamskim skrajnežem – kljub temu, da se bo v roku nekaj mesecev gotovo začela velika kurdsko-šiitska-vladna-koalicijska ofenziva na zasedeni Mosul. Razloge – tudi za napotitev slovenskih vojaških inštruktorjev – je mogoče iskati tudi v »kurdskem vprašanju« samem po sebi. Na jugovzhodu Turčije že več mesecev poteka tiha vojna proti Kurdom, uradna Ankara pa že prav tako več mesecev načrtuje veliko vojaško operacijo na vse bolj avtonomnih kurdskih območjih severne Sirije (Rojava), s katero bo poskušala preprečiti nastanek samostojne kurdske države in tudi kurdsko regionalno povezovanje. Kurdsko vprašanje bo v naslednjih mesecih zagotovo postalo nevralgična točka Bližnjega vzhoda.
