Tiskane izdaje
Številne posameznike, ki so se podoktorsko izpopolnjevali v tujini, je, nekatere že med bivanjem tam, nekatere pa tudi več let po vrnitvi, neprijetno presenetila odločba finančne uprave za plačilo dohodnine. Pri njeni odmeri pristojni niso upoštevali občutno večjih življenjskih stroškov v državah, kjer so raziskovalci delali, zaradi česar so se mnogi po vrnitvi brez prihrankov znašli v hudi stiski, ko so dobili položnice za 7000, 8000 ali celo 10.000 evrov.
Po vrsti pozivov je finančno ministrstvo letos pripravilo popravek zakona o dohodnini, ki ga je državni zbor pred kratkim potrdil in s katerim so raziskovalcem, ki so napoteni iz Slovenije ali vanjo, davčno osnovo zmanjšali za 20 odstotkov. Danes bodo o davčni obravnavi prejemkov znanstvenikov med raziskovanjem v tujini govorili tudi na seji Sveta za znanost in tehnologijo RS. Toda ciljev »spodbujanja meddržavne mobilnosti«, za kar si po lastnih besedah prizadevajo, s tem korakom zagotovo ne bodo dosegli, opozarjajo vpleteni, saj je ta olajšava prenizka, poleg tega je diskriminatorna do mnogih, ki si sami uredijo izpopolnjevanje na tujih univerzah in inštitutih. Prof. dr. Marko Fonović, znanstveni svetovalec na Institutu Jožef Stefan, ki ga je prav tako doletela astronomska dohodninska odločba, opozarja, da Slovenija s takšno obravnavo še naprej izganja svoje najbolj izobražene kadre. Kdor lahko, prekine davčno rezidentstvo.
V zadnjih letih se je namreč številnim raziskovalcem na različnih področjih, tudi prejemnikom Fulbrightovih štipendij, zgodilo, da so, nekateri celo štiri leta po vrnitvi iz tujine, mnogi pa tudi že med bivanjem tam, prejeli dohodninske odločbe, s katerimi je finančna uprava od njih zahtevala doplačila ogromnih zneskov. Pri obračunih jim, med drugim, niso upoštevali, da so življenjski stroški tam, kjer so se ti ljudje podoktorsko izpopolnjevali, bistveno višji, kakor so v Sloveniji.
Tam nizko, tu zelo visoko
Dr. Anže Smole dela kot podoktorski raziskovalec s področja imunologije in sintezne biologije na Penn Medicine pensilvanske univerze (University of Pennsylvania) v ZDA, kjer razvijajo najmodernejše pristope imunoterapije za zdravljenje rakastih obolenj in drugih kompleksnih bolezni. Na University of Pennsylvania in otroški bolnišnici v Philadelphii (Children’s Hospital of Philadelphia) so v sodelovanju z Novartisom razvili personalizirano celično terapijo z inženirskimi celicami CAR-T za imunoterapijo raka, ki jo je pred kratkim odobril ameriški urad za zdravila FDA. »Želim si, da bi lahko pripomogel k prenosu znanja in potrebne infrastrukture za učinkovito in varno izvedbo terapije tudi v Slovenijo,« pravi Smole, ki pa dodaja, da mu davčna politika v domovini zelo otežuje bivanje v ZDA.
»Zakonodaja namreč narekuje, da mora vsak davčni rezident, ki pridobiva dohodek iz tujine, Sloveniji plačati razliko v obdavčitvi med slovensko davčno stopnjo in davčno stopnjo države, iz katere dohodek izhaja. Plače podoktorskih raziskovalcev v ZDA so res višje kot v Sloveniji, a je tudi cena življenja tu bistveno višja. Najem majhnega studia, na primer, stane 1300 evrov na mesec. Davek, ki ga morajo podoktorski raziskovalci plačati v ZDA, je prilagojen življenjskim stroškom tukaj in je bistveno nižji, kot če bi taksno vsoto zaslužil v Sloveniji in plačal davek Sloveniji, saj si v ZDA s takšno plačo uvrščen v zelo nizek, v Sloveniji pa v zelo visok davčni razred,« je razložil Smole, ki se mu zdi zelo žalostno, da morajo njemu in družini sorodniki v Sloveniji denarno pomagati pri plačevanju davčnih obveznosti v domovini. Davčnega rezidentstva ne more odjaviti, saj je za odobritev vizuma J-1, ki ga ima večina podoktorskih raziskovalcev, pogoj, da ima posameznik stalno bivališče zunaj ZDA.
Vzor v javnih uslužbencih
Natančnih podatkov, koliko ljudi se je znašlo v tem položaju, pravzaprav ni. Med njimi je prof. dr. Marko Fonović, ki najbolj glasno opozarja na ta problem. Sam je bil pred desetletjem tri leta na podoktorskem izobraževanju na prestižni ameriški univerzi Stanford. Najemnina za enosobno stanovanje je v okolici San Francisca od 1500 evrov naprej, za družinske člane je treba plačati še zdravstveno zavarovanje, varstvo za otroka, tudi in drugi vsakodnevni izdatki so prav tako višji. Plača, ki je višja kot v Ljubljani, zadošča za normalno preživetje, zagotovo pa ni mogoče nič prihraniti. Nekaj manj kot pet let po vrnitvi iz ZDA pa je dr. Fonović dobil sporočilo s finančne uprave, da so ponovno preverili njegovo dohodninsko odločbo za leto 2007 in mu naložili plačilo 10.000 evrov za dohodek, ki ga je prejel v ZDA. Davkarija mu je pobrala tretjino letnega dohodka, za kar si je denar moral izposoditi.
Prof. dr. Marko Fonovič, Foto: Jure Eržen
Prof. dr. Marko Fonović in prof. dr. Tamara Lah Turnšek, predsednica sveta za znanost in tehnologijo, sta pred dnevi na pristojni ministrici za finance ter za izobraževanje in znanost, Matejo Vraničar Erman in Majo Makovec Brenčič, naslovila pismo, v katerem ju opozarjata, da neživljenjska davčna zakonodaja povzroča izjemno škodo ne le izpopolnjevanju raziskovalcev, temveč tudi tehnološkemu razvoju države, z aktivnim spodbujanjem trajne odselitve izobraženih ljudi. Mnogi so in bodo še naprej prisiljeni v odjavljanje davčnega rezidentstva, »s tem pa bodo za Slovenijo izgubljeni tako kot strokovni potencial in tudi kot davčni zavezanci«, sta prepričana.
Pri tem poudarjata, da zakonodaja mornarjem na dolgi plovbi zniža davčno osnovo za 50 odstotkov, slovenski funkcionarji v EU in mednarodnih bankah pa so v celoti oproščeni plačila davka. Predlagata, da bi se za raziskovalce in znanstvenike na začasnem delu v tujini lahko uveljavila enaka pravila, kot veljajo za javne uslužbence in funkcionarje, in sicer da bi v davčno osnovo upoštevali samo enak dohodek, kot bi ga prejemal za enako delo v Sloveniji. Izpostavljata še, da raziskovalci v obdobju, ko so v tujini, ne uporabljajo tukajšnje infrastrukture, zdravstva, šolstva in drugih socialnih transferjev.
Zakaj samo za napotene?
Druga velika pomanjkljivost novega zakona pa je, da velja 20-odstotna olajšava samo za delavce, ki jih v tujino napotijo slovenske institucije, in je torej diskriminatoren do preostalih. »Zaradi finančne podhranjenosti slovenske znanosti raziskovalci po opravljenem doktoratu večinoma izgubijo službo, ker institucije nimajo denarja, da bi jih zaposlile. Zato si pot na izpopolnjevanje uredijo sami, v upanju, da bodo po vrnitvi lažje prišli do zaposlitve,« je opozoril Fonović. Na finančnem ministrstvu so nam pojasnili, da ohranitev delovnega razmerja ni pogoj, če gre za projekte, ki se sofinancirajo iz državnega proračuna, ali za programe, ki se izvajajo v okviru mednarodnega sodelovanja Slovenije in so (so)financirani iz evropskih programov ali skladov. ToKar pa za dobršen del raziskovalcev ne velja.
