Tiskane izdaje
Tako meni Bavarec Uli Stanciu, strokovnjak za načrtovanje in trženje kolesarskega turizma.
Kakšna je sodobna kolesarska turistična destinacija?
Imeti mora mrežo kolesarskih poti. Na Majorci in v Emiliji - Romanji imajo zelo dobre cestne poti, v okolici Gardskega jezera ali Livigna so zelo dobre poti za gorske kolesarje, ob Donavi ali Dravi so krasne kolesarske steze. Kolesarski turizem se je najbolj razvil v Alpah zaradi kombinacije kolesarskih poti in čudovite narave. Ljudje želijo pestro vožnjo in panoramske razglede.
Kje v turističnem svetu kolesarstva najdete Slovenijo?
Za zdaj ostaja bela lisa na zemljevidu. Toda Slovenija ima res velik potencial na tem področju: narava je krasna, imate Alpe in razgiban teren, na jugu pa dosežete Jadransko morje, kar je zelo pomembno. Marsikateri kolesar želi turo končati v vodi. Zato množično obiskujejo Gardsko ali druga jezera. Da kolesarji Slovenije še ne poznajo kot kolesarske destinacije, je vaš velik potencial za prihodnost.
Najprej predlagate pletenje poti za gorske kolesarje, kar pa naša zakonodaja za zdaj pravzaprav prepoveduje.
To je res velik problem. Toda poglejte okoli sebe. Ta regija (zgornje Posočje, op. p.) je ustvarjena za gorsko kolesarjenje. Imate veliko starih vojaških poti iz prve svetovne vojne, ki jih ne izkoristite. Zakaj jih ne bi za novo vrsto turizma? Seveda pa morate postaviti pravila. Najprej vzpostavite mrežo poti, ki jih lahko ponudite kolesarjem. Za te poti morate pridobiti dovoljenje lastnikov zemljišč, planinskih društev ali parkov in še koga. Poti je treba vzdrževati in jih klasificirati glede na težavnost. Treba je urediti splošno zdravstveno zavarovanje zaradi nesreč. Šele potem lahko mrežo poti ponudite. Nič prej. V nasprotnem primeru boste doživeli pravo revolucijo nasprotnikov.
Kakšen primer dobre prakse bi predlagali Sloveniji?
Najboljša primera bi bila italijanski in nemški, kjer omejevalne zakonodaje pravzaprav ni. Ljudje lahko odidejo v naravo s kolesom tudi brez dovoljenja lastnikov zemljišč. V Avstriji je že nekoliko drugače. Na Tirolskem država lastnikom zemljišč plačuje nekakšno nadomestilo, da lahko gorski kolesarji uporabljajo njihove poti, in jih s splošnim zavarovanjem odvezuje odgovornosti v primerih nesreč. To vlado stane 450.000 evrov na leto. Ta model mi sicer ni najbolj všeč. Če vzpostaviš dober turistični model, bodo prav vsi imeli nekaj od tega. Zato brez bojazni odprite svoje poti v Sloveniji. Seveda pa ne čisto vse.
Je morebitna nesoglasja tako lahko preseči?
Da, le pravilno je treba politikom in vsem drugim predstaviti, kaj sploh je gorsko kolesarstvo. Ti si predstavljajo, da gre za mladino, ki nori skozi gozdove in povzroča uničenje. Toda to je daleč od resnice. Gorski kolesarji so pravzaprav pohodniki na dveh kolesih. Ne ustvarjajo hrupa in ne onesnažujejo. V okolici Gardskega jezera, Livigna in Saalbacha vsak dan kolesari več tisoč kolesarjev, toda za njimi ni sledi.
In če dogovora ni mogoče doseči?
Najatraktivnejše lokacije bodo gorski kolesarji kljub vsemu obiskovali, še posebno lokalci, ki še predobro vedo, da jih ni mogoče nadzirati. Torej, če nekega zakona ne morete izvajati, ga pustite pri miru. S tem pa ne mislim, da ne sme biti omejitev - nasprotno. Najbolje pa je, da se v neki regiji odgovorni usedejo za mizo. Ko bodo ugotovili, da bodo vsi zaslužili, ne da bi uničevali naravo, bo vse potekalo veliko lažje. In še enkrat: poglejte okoli sebe. Ničesar vam ni treba graditi, vse imate že zdaj tukaj. In to je pravo bogastvo.
