Tiskane izdaje
Slovenija si je namreč vpis na Unescov seznam svetovne dediščine s področja narave, na katerem so bile doslej le Škocjanske jame, prislužila v sklopu meddržavne razširitvene nominacije, v kateri je bilo 63 območij starodavnih in prvinskih bukovih gozdov v desetih državah. Ti gozdovi predstavljajo razširitev predhodno priznanih in na seznam svetovne dediščine uvrščenih prvinskih bukovih gozdov v Nemčiji, Slovaški in Ukrajini. Odbor za svetovno dediščino jim je priznal posebno univerzalno vrednost, ker so dokaz izjemnega razvoja in vpliva bukovih ekosistemov v Evropi, ki so jih imeli od zadnje ledene dobe.
Iz Krokarja se je bukev razširila po vsej Evropi
Bukev je ena najbolj razširjenih drevesnih vrst v Evropi, gradi tudi večino slovenskih gozdov. Po Evropi se je začela širiti po koncu ledene dobe pred deset tisoč leti iz zatočišč v južni Evropi. Raziskave so pokazale, da je bilo eno takšnih zatočišč v JV Sloveniji. S pomočjo genetskih študij pa je bilo ugotovljeno, da večina evropskih bukovih gozdov izvira prav iz našega ledenodobnega zatočišča, ki naj bi bil na območju Kočevske, je razložil Andraž Čarni z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU.
Andraž Čarni z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU Foto: Leon Vidic/Delo
Pragozd Krokar ima posebno vrednost, ker predstavlja ledenodobno zatočišče bukve, iz katere se je ta naselila po vsej Evropi. Poleg tega so se v njem ohranile nekatere zeliščne rastline (velecvetna mrtva kopriva, spomladanska torilnica, tevje), ki niso šle z njo po Evropi, temveč so ostale le v naših ilirskih bukovih gozdovih.
V rezervatu Snežnik-Ždrocle bukev na gozdni meji
Gozdni rezervat Snežnik-Ždrocle pa predstavlja gozdno mejo bukve. V Alpah ta drevesna vrsta ni prisotna na gozdni meji, saj so razmere ugodnejše za smreko in macesen. V južni Sloveniji, kjer so temperature višje in je snega manj, pa uspeva, je izjemnost dveh slovenskih gozdnih rezervatov, je pojasnil Čarni, ki je bil tudi član mednarodne strokovne skupine, ki je pripravila seznam bukovih pragozdov za nominacijo pri Unescu.
Gozdni rezervat Snežnik-Ždrocle pa predstavlja gozdno mejo bukve. Foto: Špela Habič
Rezultat sonaravnega upravljanja
Gozdni rezervati so vrh sonaravnih prizadevanj, je na predstavitvi vpisa dveh slovenskih rezervatov na Unescov seznam poudaril Živan Veselič z Zavoda za gozdove Slovenije. Ohranili so se zaradi dobrega gospodarjenja z gozdom v preteklosti in danes. V drugi polovici 19. stoletja so gozdarji snežniškega in kočevskega veleposestva zavrnili tedaj uveljavljeno nemško šolo enomernega sestoja gozda in se odločili za izvirno, naravnejšo pot, ki ohranja stalno pokritost. Že pol stoletja je temelj gozdarjenja sonaravno obnavljanje. Tako se obnavlja več kot 90 odstotkov gozdov, golosek pa je prepovedan že od leta 1947. V tem obdobju sta se lesna zaloga in prirastek več kot potrojila in sta blizu optimalnima, meni Veselič.
Živan Veselič z Zavoda za gozdove Slovenije Foto: Leon Vidic/Delo
Mreža gozdnih rezervatov je bila ustanovljena v letih 1970 - 1980 za sistematično spremljanje razvoja gozda brez vpliva človeka na različnih rastiščih. Prvotno je bilo v njej 195 gozdnih rezervatov s skupno površino 10.000 hektarov, ki so bili zavarovani z občinskimi odloki. Med njimi sta bila tudi pragozd Krokar in gozdni rezervat Ždrocle, Snežnik pa se je mreži priključil leta 1988.
V obdobju denacionalizacije je Zavod za gozdove Slovenije revidiral mrežo gozdnih rezervatov. Danes je v njej 170 gozdnih rezervatov. Obsegajo nekaj manj kot 10.000 hektarjev površin, varovalni gozdovi okoli njih pa nekaj manj kot 100.000 hektarjev.
Varstveni režim bo enak, a bo treba poskrbeti za obiskovalce
Vsak rezervat ima svoj oddelek v gozdnogospodarskih načrtih ter osebno izkaznico, v kateri so navedene površine, lastništvo, drevesne združbe in drugi podatki. Pragozd Krokar nad kolpsko dolino ima površino 75 hektarov. Snežnik-Ždrocle, ki je največji gozdni rezervat pri nas, pa meri 794 hektarov. V Krokarju velja strogi varstveni režim, kar pomeni, da so v njem prepovedane vse gospodarske in rekreativne dejavnosti, raziskovanje in izobraževanje pa se sme izvajati le ob dovoljenju ministrstva za kmetijstvo. Rezervat Snežnik-Ždrocle ima blažji režim; skozi njega je speljanih nekaj planinskih poti. Varstveni režim se z vpisom na Unescov seznam ne bo spreminjal, »bomo pa morali poskrbeti za urejenost obiska in prilagoditi upravljavske standarde Unescovim,« je dodal Veselič.
V igri za koordinatorja Andrej Sovinc
Direktorica nacionalnega urada za Unesco Marjetka Hafner je poudarila, da smo na vpis dveh novih enot na Unescov seznam lahko zelo ponosni, a bo upravljanje z njima še zahtevnejše, kot je upravljanje z doslej vpisanimi elementi ali članicami Unescove mreže. Gre za ločeni enoti znotraj slovenskega ozemlja, vpis vključuje veliko število držav, zato bo potreben dober mednarodni načrt. Poleg tega se je treba zavedati, da se z vsakim vpisom na Unescov seznam poveča pritisk obiskovalcev,« je pojasnila.
Tudi Katarina Groznik Zeiler z Ministrstva za okolje in prostor je pritrdila, da bo upravljanje s svetovno naravno dediščino, ki je razporejena v 12 državah, kompleksno. Avstrija, Belgija, Nemčija in Španija so se zavezale, da bodo financirale skupno upravljanje prvih 12 let. To bo zagotovilo denar za delovanje koordinatorja - v igri za ta položaj je tudi slovenski predstavnik Andrej Sovinc -, še vedno pa se po besedah Groznik Zeilerjeve računa na prispevek vsake države posebej. Ker so slovenska proračunska sredstva omejena, bodo poskušali pridobiti tudi sredstva za meddržavne projekte, ki jih uspešno črpajo Škocjanske jame.
Katarina Groznik Zeiler z Ministrstva za okolje in prostor Foto: Leon Vidic/Delo
Obeta se uredba o naravnih rezervatih
Prvo srečanje predstavnikov držav z zavarovanimi prvinskimi bukovimi gozdovi je predvideno oktobra 2017, do takrat bo Avstrija kot koordinatorka vpisa pripravila čim več delovnih izhodišč.
Glede obeh slovenskih rezervatov bukovih gozdov bo po besedah predstavnice ministrstva za okolje Groznik Zeilerjeve treba nadgraditi interpretacijo obeh območij in jih drugače označiti, uvesti še aktivnejše upravljanje vključno z rednim nadzorom, povečati njuna vplivna območja, nadgraditi zavarovanje po naravovarstveni zakonodaji in pripraviti posebna načrta upravljanja zanju; osnutek zanju je že pripravljen. Namen vpisa na Unescov seznam ni zgolj to, da je dediščina vpisana in nihče ne sme dostopati do nje, temveč usmerjanje in informiranje obiskovalcev ter izvajanje nadzora.« Ministrstvo za okolje in prostor za obe območji predlaga tudi pripravo uredbe o naravnih rezervatih, s katero bo določeno, kdo bo z rezervatoma upravljal, izvajal nadzor, izdeloval načrte upravljanja in zagotavljal sredstva za delovanje.
Slovenska dediščina na seznamih Unesca
Vpis dveh od 170 slovenskih gozdnih rezervatov na Unescov seznam svetovne naravne dediščine se je zgodil na 25-obletnico slovenskega članstva v tej organizaciji, je spomnila direktorica nacionalnega urada za Unesco Marjetka Hafner. Prva naravna vrednota, ki je bila vpisana na seznam Unescove svetovne dediščine, so bile Škocjanske jame, hkrati pa so bile na seznam mednarodno pomembnih mokrišč vpisane Sečoveljske soline. Po začetnih uspehih se je postopek novih vpisov ustavil, kar Hafnerjeva pripisuje težavam mlade slovenske države. Ko je bila leta 2007 sprejeta strategija za varstvo kulturne dediščine in naravnih vrednot, so se zadeve zopet začele premikati.
Predstavitev vpisa slovenskih bukovih gozdov na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Foto: Leon Vidic/Delo
Škocjanskim jamam in Sečoveljskim solinam sta se pridružila dva transnacionalna vpisa na Unescov seznam svetovne dediščine: prazgodovinska kolišča okoli Alp (pri nas kolišča na Ljubljanskem barju) in dediščina živega srebra Almaden in Idrija.
Na poskusnem seznamu, ki je stopnja pred vpisom na Unescovega, čakata še dva vpisa: pot miru v Posočju in brezčasna humanistična arhitektura Jožeta Plečnika v Ljubljani. Že nekaj časa je na poskusnem seznamu tudi partizanska bolnišnica Franja, od lani pa klasični Kras.
Na Unescovem seznamu mednarodno pomembnih mokrišč so Sečoveljskim solinam po letu 1991 sledili Cerkniško jezero z okolico in Škocjanske jame, ki so največje podzemno mokrišče in največje mokrišče na seznamu Ramsarske konvencije.
Imamo tudi tri biosferna območja, ki so prav tako naravne vrednote, vendar gre pri njih predvsem za povezovanje človeka in narave. Ta območja so Kozjansko in Obsotelje, ki ga upravlja javni zavod Kozjanski park, Kras, ki ga upravljajo Škocjanske jame, ter biosferno območje Julijske Alpe, s katerim upravlja javni zavod Triglavski narodni park. V postopku potrditve je biosferno območje Mura - Drava, ki bo nekoč morda postalo del transnacionalnega biosfernega območja Mura - Drava - Donava od Avstrije do Srbije.
Pred dvema letoma je Unesco pod svoje okrilje sprejel tudi program geoparkov, ki so enote naravne dediščine, povezane z geologijo. V Sloveniji imamo geopark Idrija, kjer je znamenita prelomnica, in čezmejni geopark Karavanke, ki se razprostira med dvema državama ter objema območje Mežice in mežiškega rudnika na slovenski ter Pece in Železne kaplje na avstrijski strani.
