Tiskane izdaje
Ženske si že stoletje prizadevajo za ekonomsko, politično in socialno enakopravnost. Ob vedno daljših delovnikih pa večini še vedno ostajajo domača, gospodinjska opravila ter skrb za otroke in ostarele sorodnike.
Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ženske v 28 državah OECD v povprečju delajo osem ur in 39 minut na dan, od tega je več kot polovica dela neplačanega. Moški v povprečju delajo sedem ur in 47 minut na dan, več kot šest ur je plačanih.
OECD je v raziskavi o plačanem in neplačanem delu moških in žensk zajela podatke iz 28 članic, upoštevali pa so prebivalce med 15. in 64. letom. V raziskavi so tudi brezposelni, že upokojeni, starši na starševskem dopustu, zaposleni za polovični delovni čas, med njimi prevladujejo prav ženske. Raziskava kaže, da Slovenke v povprečju opravijo skoraj štiri ure plačanega dela ter štiri ure in 46 minut neplačanega dela. Slovenci pa delajo uro manj od žensk, pri čemer imajo pet ur plačanih, dve uri in 46 minut na dan pa namenijo za neplačana dela.
Slovenke se po tej raziskavi uvrščajo na četrto mesto glede na skupno količino opravljenega plačanega in neplačanega dela na dan. Najbolj delavne so Mehičanke z več kot desetimi urami in pol dela na dan, pred Slovenkami so še Portugalke in Latvijke. Medtem ko Mehičanke in Portugalke vodijo tudi po številu neplačanih ur, ga Latvijke opravijo manj kot Slovenke. Najmanj neplačanega dela v državah OECD opravijo Kanadčanke, Francozinje in Japonke. Na dan opravijo slabe štiri ure neplačanega dela. Kljub temu je to še vedno skoraj uro več, kot neplačanega dela opravijo Danci, ki med moškimi v OECD opravijo največ, tri ure neplačanega dela na dan. Med tiste moške, ki v OECD največ časa namenijo gospodinjstvu in otrokom, spadajo še Avstralci, Norvežani, Belgijci, na petem mestu pa so že Slovenci.
Za ženske večje tveganje revščine
Najmanj razlik med količino neplačanega dela žensk in moških je na Švedskem, kjer ženske na dan opravijo 52 minut tovrstnih del več kot moški. Podobno je še na Danskem in Norveškem, najslabše pa je v Mehiki in Turčiji, kjer ženske na dan opravijo dobre štiri ure neplačanega dela več kot moški.
Velike razlike v času, ki ga ženske porabijo za gospodinjska dela in skrbi za družino, pomenijo, da je bolj verjetno, da bodo ženske delale za krajši delovni čas, da bodo imele slabše plačane poklice in slabše možnosti napredovanja. Kot ugotavljajo v OECD, vse to pomeni, da ostajajo razlike tudi v plačah med moškimi in ženskami, ki lahko svoje življenje končajo v revščini.
Čeprav so razlike med dohodki moških in žensk v Sloveniji že leta med najmanjšimi v EU, leta 2016 je bila manjša razlika le še na Slovaškem, tudi Statistični urad RS (Surs) ugotavlja, da v Sloveniji revščina grozi več ženskam kot moškim: »Stopnja tveganja revščine je bila med ženskami leta 2016 15,2-odstotna, med moškimi pa 12,5-odstotna. Razmeroma veliko razliko med spoloma ustvarja predvsem stopnja tveganja revščine med starejšimi ženskami. Med ženskami, starimi 65 let ali več, je bila stopnja tveganja revščine 22,5-odstotna, med starejšimi od 74 let pa celo 26,6-odstotna.«
Po Sursovih podatkih je v Sloveniji med delovno aktivnim prebivalstvom 45 odstotkov žensk. Med delavci s terciarno izobrazbo je 59 odstotkov žensk. Višje- in visokošolsko izobražene ženske so leta 2016 po Sursovih podatkih v povprečju vsak mesec prejele 450 evrov manj kot moški z enako izobrazbo. Hkrati so, kot piše OECD, opravile dve uri neplačanega dela več kot moški. Je to prinesel stoletni boj za enakopravnost?
Delo iz ljubezni
Doktorica znanosti, ki ima vodilno funkcijo v slovenskem podjetju, mož je v službi njen podrejeni, vsak dan skuha topel obrok: »Opravila v kuhinji so edina, ki se jih mož ne dotakne, pri vsem drugem pa si delo razdeliva. Zaradi narave dela več delovnih ur v službi naštejem sama. Težko bi rekla, da doma delam več kot mož, a dejstvo je, da on vedno nekako najde čas, da vsaj na kratko posedi pred televizorjem, medtem ko sama dan preživim na nogah. Morda več energije vzame preprosto to, da ženske razmišljamo drugače kot moški.« Znanstvenica, ki meni, da se mora ženska na delovnem mestu bolj dokazovati kot moški, vidi rešitev v tem, da država »zmanjša pogoltnost vseh dajatev za izboljšanje statusa zaposlenih«. Dela doma sicer ne dojema kot dvojnega: »To je življenjska odločitev. Delo doma je stvar odnosa med partnerjema, medsebojnega spoštovanja in vzpostavljanja enakopravnosti v tem odnosu.«
Takšnega odnosa si je želela tudi ekonomistka, ki je več kot desetletje v zakonu opravljala vsa gospodinjska in hišna dela. »Tudi belila sem stanovanje, mož ni znal ali hotel narediti ničesar. Poleg službe je bilo vse delo doma na meni, ob tem pa je imel on dostop do mojega elektronskega bančništva, češ da bo skrbel za račune. Tako sem sicer imela svoj denar, ampak sem ob tem poslušala očitke, če sem otroku kaj kupila, ne da bi se prej posvetovala z njim. Čeprav sem delala, dolgo nisem bila ekonomsko neodvisna. Tudi ko sem dobila zaposlitev za nedoločen čas, je bila plača tako nizka, da s tem denarjem otroku ne bi mogla zagotoviti študija, kar pa sem želela. In tako sem delala in vztrajala v uničujočem zakonu iz ljubezni do otroka, preden sem končno le odšla. Predana sem. Zato povsem razumem, da če imaš dober zakon, boš veliko naredil iz ljubezni. Drži pa tudi, da je ženskam vedno naloženo več, in to se nekako kar vleče iz roda v rod.«
»Ženske ves čas dokazujemo, da zmoremo«
Zdravnica, ki vpisuje doktorat, je veliko delala v tujini: »V Sloveniji je še v redu. Krožila sem po bolnišnicah zahodne Evrope, kjer je polno zaposlenih le okoli četrtina žensk. Morda je več žensk na vodilnih položajih kot pri nas, ampak te praviloma nimajo otrok. Emancipacija je lahko paradoksalna.«
Sogovornica pravi, da je dobro, ker smo tudi pri nas omogočili več porodniškega dopusta moškim. »S tem ne le razbremenimo ženske, ampak ta vidik pri zaposlitvi upoštevajo tudi delodajalci. Ni več samoumevno, da bo zaposleni moški ves čas v službi.« Z možem, ki je tudi zdravnik, si delo doma in skrb za tri otroke delita. Pravi pa, da moški razmišljajo drugače: »Če moški čuti potrebo, da nekam gre, bo šel. In enako je v službi. Moški si bo naredil tako, da mu bo dobro, da se ne bo povsem zgaral. Ženske pa ves čas dokazujemo, da zmoremo. Tako levji delež rutine pade na nas. Ne vem, ali je to privzgojeno ali prirojeno.«
Ne glede na več dela, ki ga ženske še vedno opravimo, se nobena od sogovornic ne bi vrnila v čas, ko ženske niso hodile v službo. »Potrebujem intelektualni izziv,« pravi zdravnica. »Poleg tega je treba vedeti, da ženske včasih res niso hodile v službo, ampak so kljub temu garale od zore do mraka. Sužnje so bile. Stara mama, ki je šla služit pri trinajstih letih, mi je vedno govorila, da moram imeti svoj denar. Moramo se torej boriti, da je delo doma enakomerno porazdeljeno in da je to tudi javno sprejeto. O tem pač moramo poučiti svoje sinove. In može.«
