Tiskane izdaje
Rim – Poldrugo desetletje po beatifikaciji Antona Martina Slomška v Rimu ni prav nič čutiti in slutiti, da vatikanske vrhove kakorkoli zanimajo slovenske zdrahe. Pred natanko petnajstimi leti se je slovenska Cerkev s Slomškom nekako postavila na svetovni zemljevid, izbrala si je celo svetnika, ki je povezoval, ne delil, kakor je v Sloveniji navada. V devetdesetih nam je Janez Pavel II. zagotavljal, da nas ima papež rad, zdaj pa nikjer ni mogoče najti nikogar, ki bi se hotel pogovarjati o naših težavah, če je težava dejstvo, da v Vatikanu svojemu slovenskemu delu pač ne dajo novih nadškofov.
Kdaj bo Slovenija dobila nova nadškofa v Ljubljani in Mariboru, je najbrž za vatikanske prelate edino vprašanje, ki jim ga postavljajo slovenski novinarji, pa najbrž tudi slovenski cerkveni veljaki in kandidati za veljake. Zgodba v svoji zadnji epizodi traja že dobro leto, od kazenske odstavitve zadnjih dveh nadškofov je minilo že poldrugo leto, od medijske objave novice pa tudi že več kot leto.
V treh, štirih letih so vatikanski vrhovi, ki v kongregaciji za škofe odločajo o svojih ljudeh slovenske narodnosti, ki naj bodo odgovorni za slovensko Cerkev, odstavili štiri grešnike, ki vsak po svoje prestajajo kazni. Novih nadškofov menda ne dajo tudi zato, ker se bojijo, da se bomo osmodili, kakor so se, ko so postavili Krambergerja in Urana, Stresa in Turnška. Tako prišepne ta ali oni, ki veliko ve, pri tem pa zabiča, da nič ne ve o tem, kar je rekel, če bi se po naključju razkrilo, da je kaj rekel.
"Škofi bodo v letu, ki teče"
Celo šlogarice kje ob rimskih ulicah, polnih romarjev, ki jih privablja papež Frančišek, bi verjetno na vprašnje o slovenskih škofih odgovorile manj zapleteno kot prelati, ki strogo neuradno v tej ali oni družbi sicer spregovorijo, povedo pa nič. Da bodo škofi nared v letu, ki teče, pravi ta ali oni, ne povedo pa, ali bo to v letošnjem koledarskem letu ali v enem letu od danes naprej.
Vedejo se približno tako, kakor se bruseljski evropski vrhovi – obojim je nadležno, če kdo kaj preveč sprašuje, še posebno o vprašanjih, ki so v njihovi domeni. Pri enih in drugih, v Rimu in v Bruslju, so zaposleni tudi Slovenci, ki naj bi nas zastopali, pomembna razlika je, da so tisti v Bruslju naši zastopniki v Uniji, tisti v Vatikanu pa njihovi pri nas.
Te dni je bilo v Rimu mogoče slišati tudi malo pikre opazke, da se zdijo slovenski nadomestni škofi in tudi prenekateri duhovnik čisto zadovoljni, ker imenovanj ni in ni. Moteča se jim zdijo tudi zagotovila vernikom in laični javnosti, da Cerkev deluje nemoteno, na njene funkcije kazenska odstavitev nadškofov sploh ne vpliva.
O tem, da gre pri poigravanju z verniki in njihovimi čustvi, ki jih lahko prizadene kolektivno kaznovanje, tudi za odnos vatikanske države do slovenske države, te dni v Rimu ni hotel govoriti nihče. Da je bil Sveti sedež med prvimi državami, ki so na začetku devetdesetih let priznale samostojno Republiko Slovenijo, s tem pa je pomagal zagotoviti mednarodno priznanje, je fraza, ki jo je slišati že več kot dve desetletji. Celo kazni, ki jo je bil kot premier med obiskom v Rimu deležen sedanji predsednik države Borut Pahor – papež Ratzinger ga ni sprejel, čeprav je bil sprejem že objavljen –, se najraje ne bi spomnil nihče, ne v Vatikanu ne v Ljubljani.
