Jožica Grgič, kultura
Ljubljana – Slovenski škofje so za postni čas napisali pastirsko pismo, kakršnega že dolgo niso: v slogu manifesta, agitacijsko in mobilizacijsko. Medtem ko so se v prvem delu, ki so ga v cerkvah brali prejšnjo nedeljo, osredotočili predvsem na gospodarsko in finančno krizo, je drugi del, ki so ga brali predvčerajšnjim, naravnan bolj družbeno.
Govori o vlogi katoličanov v slovenski družbi in o njihovem premalo slišnem in slišanem glasu, za kar bi si morali prizadevati politične sile in državne ustanove ter katoličani sami. Ko škofje govorijo o zavzemanju katoličanov za pravično družbo, poudarjajo vzgojo in izobraževanje ter družinsko življenje. Vse troje je po njihovem mnenju povezano, »saj se vzgoja mladih začne v družini, nadaljuje pa v šoli in Cerkvi«.
»Vzgoja v družini, šoli
in Cerkvi z roko v roki«
Škofje bi imeli vero v šoli, vendar v pastirskem pismu eksplicitno ne povedo, kako. Opozarjajo, da to vprašanje pri nas ni ustrezno urejeno, in dodajajo: »Cerkev si bo po svojih močeh še naprej prizadevala, da bodo otroci iz vernih družin imeli dostop do vzgoje in izobraževanja, ki ne bo v nasprotju z verskimi načeli, v katerih jih vzgajajo starši.«
Da pri tem ne mislijo na cerkvene oziroma zasebne šole, ampak na javne, govori nadaljevanje pastirskega pisma, v katerem škofje verne starše spodbujajo, »naj s svojim delovanjem v šolskih svetih poskrbijo, da bo po besedah modrega vzgojitelja, škofa bl. Antona Martina Slomška, vzgoja v družini, šoli in Cerkvi lahko stopala z roko v roki«.
Šoli še naložijo, da bi morala spodbujati vzgojo za zakonsko in družinsko življenje, ter se osredotočijo na družino. Vernike pozivajo k povečanemu prizadevanju, da bo naša družba zakonsko zvezo in družino moralno, pravno in finančno podpirala, ter k dejavnemu zavzemanju za obrambo doslej veljavnega pojmovanja družine. Verniki naj v ta namen storijo vse, kar je v njihovi moči, pravijo škofje.
V prvem delu pastirskega pisma okarajo oblast, ker je mirno gledala propadanje podjetij, ter prepočasna in neučinkovita sodišča. Javnost je razočarana, da škofje finančni polom v mariborski škofiji omenjajo le z enim stavkom: »Pri tem nam je še posebno žal za to, kar se je zgodilo v gospodarstvu mariborske nadškofije, in se za to znova iskreno opravičujemo.«
Novo opravičilo
mariborske nadškofije
Konec tedna pa se je posebej spet opravičila mariborska nadškofija in opravičilo objavila na spletni strani Slovenske škofovske konference. K opravičilu so jo spodbudile najnovejše objave v različnih medijih o ponovnem poslabšanju gospodarskega položaja nadškofije s stečajema družb Gospodarstvo Rast in Zvon dva ter naraščajoča jeza tudi v cerkvenih vrstah, ker krivci še vedno niso kaznovani. V Cerkvi stvari še niso razčistili zato, pravijo, ker so najprej želeli »narediti vse, da se položaj reši, če je mogoče, potem pa ugotavljati odgovornosti«.
Zavedajoč se posledic, ki bi jih imel propad družb za male delničarje in mariborsko nadškofijo, so, kakor dodajajo, poskušali to preprečiti. Razlagajo, da so predloge rešitev pripravili njihovi notranji in zunanji svetovalci, a jih vse banke niso sprejele, temveč so rešitev pogojevale z dokapitalizacijo, ki pa je nadškofija ni zmogla. Zato so iskali vlagatelja, pojasnjujejo, vendar se je »postopek žal ustavil pri zahtevanih garancijah«.
Mariborska nadškofija še sporoča, da so že večkrat izrazili obžalovanje, da pa je položaj sad preteklih odločitev, na katere ne morejo več vplivati. Pravijo, da so bili takratni odgovorni odstavljeni takoj, ko je bilo to mogoče, »s tem pa še ni rečeno, da ne bo ugotavljanja odgovornosti«. Obljube, da bodo krivci odgovarjali, torej ni, polom mariborske nadškofije pa znova povezujejo s sovpadanjem finančne krize doma in po svetu, zaradi česar so propadla tudi »velika prizadevanja, da v tujini najdemo potrebna sredstva za ponoven zagon sistema«.