Slovenskim občinam manjka podpore in znanja pri upravljanju

Z doc. dr. Iztokom Rakarjem smo se pogovarjali o širitvi lokalne samouprave in krizi upravljanja občin.

Objavljeno
05. september 2014 00.10
milosic*PTUJ
Polona Malovrh, Trbovlje
Polona Malovrh, Trbovlje

Doc. dr. Iztok Rakar z upravnopravne katedre ljubljanske fakultete za upravo vidi alternativo pokrajinam v medobčinskem sodelovanju in boljšem upravljanju. Po njegovem mnenju je cilj iskanje poti za povezovanje, ne ovir za ustanavljanje novih občin.

Skupni dolg slovenskih občin je presegel 840 milijonov evrov. Občine pa se še kar zadolžujejo. Sankcij za prezadolžene ni. Kaj menite o takem »poslovanju« županov?

Zakonodaja je glede zadolževanja občin zelo restriktivna, zato je razumljivo, da se v praksi išče obvode. Toda občine so še vedno precej manj zadolžene kot država, tudi v primerjavi z drugimi primerljivimi državami. Poleg tega je pomemben namen zadolževanja - če gre za dobre razvojne projekte, zadolževanje ob ustreznem vodenju ne bi smelo biti problematično. Problem vidim predvsem v pomanjkanju vizije in strategije razvoja Slovenije kot celote in občin ter v njihovi upravljavski sposobnosti - občinam namreč primanjkuje tako podpore kot znanja iz upravljanja.
Ne glede na to pa kot primer dobre prakse delovanja slovenskih občin lahko poudarim ustanavljanje organov skupnih občinskih uprav, predvsem pri urejanju prostora in javnih služb, veliko priložnosti pa je še na področju priprav projektov za kandidiranje na razpise za evropska in druga sredstva. Dober primer takega povezovanja je Skupna občinska uprava občin v spodnjem Podravju.

Po letu 1991 je bilo v Sloveniji kar nekaj krogov širitev lokalne samouprave. Čemu lahko pripišemo te želje po ustanavljanju občin?

Pri ustanavljanju novih občin ne smemo imeti pred očmi zgolj apetitov in računic političnih strank, ampak tudi dejstvo, da se je spremenil družbeno-politični sistem. V prejšnjem nismo imeli klasične lokalne samouprave. Sistem je bil centraliziran, vlogo občin pa so v določenem obsegu igrale krajevne skupnosti. Ob prelomu je nastopila možnost, da zadihamo tudi na tem področju, zato je željo po ustanavljanju novih občin in s tem po večji samostojnosti mogoče razumeti. Treba pa je biti previden pri primerjavah z reformami lokalne samouprave v zahodnoevropskih državah z dolgo demokratično tradicijo, saj so motivi in logika reforme lokalne samouprave v obeh skupinah držav različni - v postsocialističnih državah ne gre za modifikacije veljavnega sistema, ampak za obsežno in zapleteno rekonstrukcijo sistema.

Smo v Sloveniji uspešno rekonstruirali sistem lokalne samouprave?
Po osamosvojitvi smo vzpostavili lokalno samoupravo v pravem pomenu besede in ratificirali Evropsko listino lokalne samouprave in za svoje vzeli ključne vrednote Sveta Evrope na tem področju. Vzpostavili smo torej pravni okvir, pripravili teritorialno mrežo in ustanovili potrebne organe in institucije. Vse to ni bila zgolj reforma, ampak tranzicija iz enega v drug sistem. Ker nam je ta sistem uspelo vzpostaviti in deluje, lahko rečemo, da je bil proces uspešen. Ker pa gre za zahtevno spremembo, brez težav in odklonov ni šlo. Strokovnjaki so na to sproti opozarjali, tudi nadzor Sveta Evrope jih ni spregledal, toda pristojnost za odločanje imajo v končni fazi politiki, ne strokovnjaki. Zdaj smo na prelomnici, kam naprej - to vprašanje pa presega lokalno samoupravo. Povezano je z vizijo in strategijo razvoja Slovenije. Sprašujemo se, kako občine tudi v širšem smislu lahko pripomorejo k povečanju blagostanja. Ker ustanovitev pokrajin in združitev občin nista bili uspešni, se kot alternativa kaže medobčinsko sodelovanje, kot nujnost pa čim boljše upravljanje.

V malih dobrih občinah pravijo, da zgolj količinsko merilo 5000 prebivalcev ne vzdrži. Se strinjate?

Količinsko merilo je po veljavni ureditvi povezano s kakovostnim, saj mora biti občina sposobna opravljati svoje poslanstvo. Sicer pa je določanje meja vedno problematično, saj se vedno najde kdo, ki je tik ob njej. Razumem, da se tako omejitev lahko razume kot krivično, toda omogočanje izjem lahko vodi v še večje krivice. Ne bi se smeli toliko obremenjevati z ovirami za ustanovitev novih občin, ampak iskati poti za povezovanje - konec koncev veliko ljudi večji del dneva preživi v drugi občini, zato so meje manj pomembne kot nekoč.