Slovo zadnje žrtve dachavskih procesov

S smrtjo Jožeta Marčana se je poslovila še zadnja žrtev dachavskih procesov. Tožilstvo je zanj zahtevalo smrtno kazen, sodnik mu je dosodil tri leta. Marčan je bil legenda slovenskega športa. Leta 2005 se mu je slovenski šport za življenjski prispevek zahvalil z Bloudkovo plaketo.

Jože Marčan se je Osvobodilni fronti pridružil leta 1941, leta 1943 pa so ga Nemci kot partizana zajeli in poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. V taborišču je zbolel za tifusom, a je preživel in se leta 1945 vrnil v Slovenijo.

Marčan je bil po vojni med pobudniki ustanovitve ljubljanske ekonomske fakultete, leta 1948 pa ga je udba pod pretvezo, da je v taborišču Dachau sodeloval z nacisti, aretirala. Priprti Marčan je razum ohranjal tako, da si je iz koščkov kruha izdelal šahovske figurice in v samici igral sam proti sebi. Tožilstvo je zanj zahtevalo smrtno kazen, obsojen je bil na tri leta, po prihodu iz zapora pa je dokazal, da je bil proces proti njemu montiran in je relativno hitro dosegel obnovo procesa. Upal je, da bo lahko imel pred polno dvorano ljubljanskega sodišča govor, s katerim bi dokazal svojo nedolžnost, a se je sojenje končalo s kratko izjavo tožilstva, da umikajo vse obtožbe. Čeprav Marčan ni dobil priložnosti, da bi imel govor, mu je spontan aplavz, ki se je razlegel v polni sodni dvorani, pomenil veliko zadoščenje.

Po rehabilitaciji je Marčan delal v zunanji trgovini, hkrati pa je bil ves čas dejaven v športu. Natančneje, dejaven je bil v devetih športih. Še v otroštvu je smučal, skakal na smučeh, plaval, telovadil. Po prihodu na svobodo je bil smučarski učitelj, delal je s hokejisti, kot član upravnega odbora je organiziral delovanje ljubljanskega košarkarskega kluba Železničar. Ko je Železničar gostoval v Beogradu, je svoji ekipi, ki so jo sodniki okradli, gledalci pa obmetavali, ukazal, naj zapusti igrišče. Železničar je iz lige izpadel, a je ohranil ponos. Marčan je bil najbolj dejaven v konjeniškem športu. »To je edini šport, v katerem ženske lahko tekmujejo skupaj z moškimi. In je edini šport, pri katerem je rekvizit živ. Oba morata biti dobra,« je pripovedoval.