Tisti torek, 2. februarja, ko je najbolj znana trojica psov raztrgala svojega lastnika Saša Baričeviča, sem pomislil, da so bulmastifi spet povsem izgubili kompas in zverinsko napadli. A je pred tem dogodkom in po njem bržkone kompas izgubil še kdo drug. Nobena skrivnost ni več, da so v bližini trupla našli umetni penis s pripomočkom za pripenjanje okrog pasu. To zgodbo so vsi pograbili kakor vroče žemljice.
Znanka, ki dela v enem izmed lokalov v središču glavnega mesta, mi je pred dnevi povedala, da tako rekoč vsi gostje od ranega jutra do poznega večera obdelujejo samo eno - bulmastifsko nadaljevanko. Erjavčeve kante, Križaničevi koruptivni klici, študentski punt zaradi napovedanega posega v njihovo delo, vztrajno naraščajoča brezposelnost, izsušena proračunska in povsem izžeta zdravstvena blagajna, vladna strategija izhoda iz krize - vse to so čez noč postale drugorazredne teme. Nikogar več ne zanima, da smo do vratu v blatu. Kot da so bulmastifi tisto sredstvo, ki nas bo popeljalo v lepše čase. A bodo morda svoj delček le dodali. Če bomo seveda zgodbi, polni sprenevedanj, kdaj prišli do dna.
Tako rekoč ni dneva, ko ne bi prišle na dan nove in nove podrobnosti, ki so za marsikoga že na meji nerazumnega. In tu bi morali na prvem mestu kljub vsemu spoštovati pieteto pokojnika. Vendar nekateri, ki medije zaradi podrobnega pisanja obsojajo, pozabljajo, da so morda sokrivi, da imajo predstavniki sedme sile zdaj na pladnju servirane novice, ki se berejo kakor že dolgo ne.
Pravljici, da Saša Baričevič svojih treh krvnikov ni dobil nazaj na podlagi zvez in poznanstev, ne verjame nihče več. Verjetno bi nas prej prepričali o obstoju Božička. Naključij in povezav med vplivneži in politiki je namreč vse preveč. Res preveč! In ravno to ljudi bržkone žene, da si želijo izvedeti še tako pikantne podrobnosti, tudi o Baričevičevi intimi. Predvsem pa si želijo pojasnil, zakaj pravila igre niso za vse enaka in kam, za vraga, segajo lovke vpletenih v afero desetletja, ki je s tem poimenovanjem že izpodrinila afero s patriami. Če bi v Hollywoodu posneli film po tej celotni zgodbi, bi si rekel, da jim domišljije res ne manjka.
Prvi mož kriminalistov Aleksander Jevšek je na zadnji tiskovni konferenci dejal, da toliko dezinformacij kot v zvezi z zgodbo z bulmastifi v tridesetletni karieri še ni slišal. Policija je zdaj, razumljivo, tarča kritik in pomislekov javnosti o svojem delu. Zaradi že omenjenih povezav, ki vodijo vse do ministrice Katarine Kresal. Z vsem spoštovanjem do novinarskih kolegov, toda nekateri policiste zasipajo že s prav vsakršnim sumničenjem. Tudi takšnim, denimo, zakaj sta bili na kraju dogodka dve reševalni vozili. Navsezadnje je tudi pri prometnih nesrečah videti kakšno reševalno vozilo preveč, pa ne vem, ali so se policisti kdaj ukvarjali s takšnimi vprašanji. Bila je akcija in bile so žrtve - razumljivo, da pošljejo kakšnega reševalca več. A takšna vprašanja so le dokaz več, da ljudje v tej zgodbi ne zaupajo nikomur več. Policija, če si bo hotela povrniti - ali pridobiti - zaupanje javnosti, bo morala poiskati vsak, naj bo še tako vpliven košček mozaika te zgodbe.
Državna sekretarka Sonja Bukovec, dolgoletna prijateljica Baričevičevih in tista, ki je v tej zgodbi dvignila že nekaj prahu, je novinarki komercialne televizije na vprašanje, ali se ji zdi prav, da je Baričevič dobil pse nazaj, odgovorila: »Če me zdaj vprašate, ne.« Zanimivo razmišljanje. Kaj pa po tem, ko so zverinsko napadli navadnega državljana? In ravno tu je jedro problema: po tistem napadu na povsem običajnega Tržičana so vsi odgovorni, pristojni in vpleteni samo zamahnili z roko, češ: So what ...
* In kaj potem!
Iz sobotne tiskane izdaje Dela