Obiskali smo šolo brez zvonca

Včeraj je na široko odprlo šolska vrata tudi 324 podružničnih osnovnih šol po vsej državi. Najmanjša med njimi je Osilnica pri osnovni šoli Fara s komaj tremi učenci, najvišja v državi, 1150 metrov nad morjem, pa podružnica Javorje nad Črno na Koroškem. Letos jo obiskuje šest otrok iz zgolj treh javorskih družin. Med njimi dve prvošolki Zala Oder in Kati Jonke Grabner.

Njihova učiteljica Bojana Hudrap, ki se je že med študijem odločila, da ne bo poučevala nikjer drugje kot na demografsko ogroženem območju, jih je v učilnici čakala točno ob osmih. Iz Črne na Koroškem, od koder se v hribovsko vasico vijuga devet kilometrov dolga pretežno makadamska pot, je s seboj iz matične šole pripeljala malico. Tako bo vsak dan do konca šolskega leta. Tudi pozimi, ko tod zapade veliko snega.

Ne služba, način življenja

»Ne spomnim se, da bi zaradi snega pouk kdaj odpadel ali pa da se zaradi slabih snežnih razmer ne bi pripeljala do šole,« je povedala Bojana Hudrap, ki je v Javorje prišla službovat takoj po končani fakulteti. A ker še ni imela vozniškega izpita, se je za nekaj mesecev na šolo kar preselila. Spala je na kavču v knjižnici, kuhala na majhnem prenosnem štedilniku. »Takrat sem imela že sina. Zdaj imam že tri otroke in večkrat mi očitajo, da o 'javorskih' razmišljam več kot o njih,« se zasmeje učiteljica, ki ji učenje v kombinaciji ne povzroča več nobenih preglavic. Za svojo službo pa pravi, da to sploh ni služba, ampak način življenja, ki ga obožuje.

Prvošolki Zala Oder in Kati Jonke Grabner, drugošolca Niko Sovič in Uroš Oder, tretješolka Mojcej Jonke Grabner in njen brat šestošolec Lenart se hkrati, a na različnih ravneh učijo matematiko, slovenščino, skupaj ustvarjajo tudi pri likovnem pouku. Za druge predmete skoraj vsak dan za urico ali dve prihajajo na pomoč učitelji in učiteljice iz matične osnovne šole v Črni na Koroškem. Še največ jih zdaj prihaja zgolj zaradi šestošolca Lenarta, ki takšnemu pouku pravi individualna ura.

Kuharica je čistilka pa še hišnica

Osnovnošolci prihajajo z okoliških kmetij, raztresenih po Javorju v obliki celkov. Najdlje od šole, devet kilometrov stran, živi Niko s svojo mamo Darjo Štifter, ki je na šoli kuharica, čistilka pa tudi hišnica. Telovadnice nimajo. Prevale in preskoke izvajajo kar na hribu za šolo. Za igro z žogo pa, dokler ne zapade sneg, uporabljajo manjše igrišče, ograjeno z visoko mrežo, da jim žoge ne uidejo v dolino.

Učiteljica Bojana Hudrap pravi, da so učenci krasni. Pridni, delovni, spoštljivi drug do drugega in do odraslih, ki z njimi delajo. Pa še po nečem je šola drugačna od drugih: šolski zvonec se tu redko oglasi. Skoraj nikoli. Učenci in učiteljica delajo po dogovorjenem programu. Ko končajo, končajo. Za nič niso prikrajšani. Morda ravno nasprotno. Tudi informacij imajo dovolj, saj internet ni zaobšel njihovega idiličnega hriba, obkroženega s Peco, Olševo, Raduho in Uršljo goro.