Šola za hobi in tradicijo

S podelitvijo priznanj in razstavo izdelkov se je v Rokodelskem centru Ribnica končalo letošnje šolsko leto pletarske in lončarske šole. Prvo je v treh letnikih obiskovalo 35 pletarjev, drugo pa – prav tako v treh letnikih – 20 lončarjev. »Če bo šlo tako naprej, bo v teh krajih kmalu zmanjkalo leščevja,« je pletarski mojster Franc Žuk z značilnim ribniškim humorjem pospremil nove generacije rokodelcev.

Do 10. maja je v Rokodelskem centru Ribnica na ogled razstava izdelkov, ki so letos nastali v vseh treh letnikih obeh šol. V primerjavi s podobnima razstavama v preteklih dveh letih je ta posebna, ker so v zadnjem, tretjem letniku pletarske šole poskušali tradicionalno rokodelsko znanje nadgraditi z industrijskim oblikovanjem. Pod vodstvom dveh oblikovalcev, Janeza Mesariča in Tomaža Križaja, so udeleženci šole razvili in naredili svoje izdelke.

Ker so se na pletarski šoli že prej seznanili z različnimi pletarskimi materiali – od pletenja z leskovimi in vrbovimi vitrami do pletenja z rženo slamo in ličjem –, so tudi zdaj izkoristili to pestrost. Poleg tega so si zamislili kombinacije z drugimi materiali, kot so les, kovina, blago in pleksi steklo, tako da so nastali čisto novi pletarski izdelki: stoječa luč, ura, torbica, gugalnica, ptičja hišica, valilnice, krožniki ... »Seveda bi bilo treba nekatere stvari še dodelati, vendar imajo že zdaj mnogi tržni potencial,« je pohvalil mentor Janez Mesarič.

Udeleženci s tradicionalnim znanjem so tako naredili korak v sodobnost, v tržno usmerjene izdelke, pravi Mesarič: »V takšnih šolah bi morali razvijati zavest, da moramo tradicijo povezati in ustvarjati nove produkte ne samo za prihodnost, ampak že za sedanjost.«

Helena Kozina, ki je letos končala tretji letnik pletarske šole, je poleg tradicionalnih izdelkov, kot so cajna, steklenica in košarica, naredila nekaj čisto svojega – stoječo luč. Pravi: »Pred tremi leti skoraj nismo ločili vrbove in leskove vitre. Toda ko enkrat začneš spoznavati to tradicionalno obrt, postanejo stvari še bolj zanimive in delo te posrka vase.« Sama bo znanje delila naprej, saj je zaposlena v Vrtcu Ribnica. »To kulturno dediščino je treba prenašati na mlajše generacije, na otroke, da bodo vedeli, od kod izhajajo in kaj je značilno za ta kraj,« razmišlja sogovornica in nadaljuje: »Nikoli ne veš: morda pa bo kdo od teh otrok pletarsko tradicijo nadaljeval.«

Še pred tremi leti je na širšem ribniško-kočevskem območju kazalo, da bo pletarstvo, ki je eno od enajstih suhorobarskih panog, počasi zamrlo. Toda v Rokodelskem centru Ribnica so poiskali redke mojstre s tega območja, da so začeli poučevati: Danica Benčina uči pletenje iz vrbovih viter, Janez Belaj in Franc Žuk pleteta iz leske, Viljem Bitorajc izdeluje med pletarskimi udeleženci izredno cenjen izdelek, cajno, Kristina Adamič uporablja ličje.

Svoje znanje ustvarjanja iz ržene slame pa je podal tudi Jani Jakob. »Povedal sem vse, kar vem, ker je znanje treba deliti, ne pa skrivati,« pravi vsestranski Franc Žuk, zadovoljen, »ko vidim, kako nadarjene učence smo imeli«.

Stanka Andoljšek, ki je končala tretji letnik pletarstva in tako kot večina pletarjev plete tudi doma, pravi: »Košare, ki jih naredim, so odlično darilo, res razveselim ljudi. Mentorji so nam dali dobre temelje, da lahko sami nadaljujemo.«

To ni hobi, to je dediščina

Podobno velja za drugo rokodelsko šolo, lončarsko. »Vsi, ki so obiskovali lončarsko šolo, so prišli sem zato, da bi se učili,« zadovoljno pravi Brigita Mestek, lončarka in mentorica. Udeleženci – večina ženske – so najprej spoznavali osnove: material, tehnike in – tradicijo. »Morda se pozna, da živimo na podeželju in smo bliže zem­lji. Ta stik z zemljo nikakor ni zakrnel,« pravi Mestkova.

V drugem letniku so udeležence že učili ribniški mojstri lončarji, ljud­je, ki imajo ustvarjanje iz gline zapisano v gene. Nekoč so bile cele vasi, kjer je bilo lončarstvo pri hiši nekaj običajnega, na primer Dolenja vas, zdaj pa lahko tradicionalne mojstre te obrti našteješ na eno roko: Janez Bojc, Janez Pogorelec, Jakob Nosan. Ti so pomagali pri izdelavi skled, pa majolik, piščali ... V tretjem letniku so se srečali še z drugačnimi pristopi, kot sta risanje na majoliko s Slavico Cvetek in oblikovanje reliefa ter drobne figuralike z akademsko kiparko in oblikovalko keramike Evo Peterson Lenassi. »Verjetno ni presenetljivo, a vsem udeležencem je skupno spoštovanje tradicije,« pravi Brigita Mestek.

»Šolo bom pogrešal,« je odkrit upokojenec Ivan Oberstar, ki je končal tretji letnik pletarske šole in doma izdeluje različne izdelke. A čeprav je na začetku kazalo, da se bo šola končala po tretjem letniku, so v Rokodelskem centru Ribnica pripravili nadaljevalni program, ki bo ljudi z odnosom do teh tradicionalnih obrti povezoval še naprej. Kajti to, kar se zdi kot zanimiv hobi, ni samo to, ampak je del slovenske kulturne dediščine.

Ali kot je udeležencem obeh šol na podelitvi dejala Polona Rigler Grm, direktorica Rokodelskega centra Ribnica: »Zavedajte se, da ste zdaj tudi vi nosilci rokodelske tradicije in znanja.«