Od zadnjega štrajka v Rudniku Trbovlje-Hrastnik (RTH) je natanko leto dni. Od lani je RTH zapustilo dobrih 130 ljudi, skoraj sto jih mora oditi letos, leta 2016 jih bo le še 30. Od pregovorne knapovske solidarnosti je ostalo bore malo, knapi se leto dni po stavki bojijo predvsem zase. Strah, da bo državi zmanjkalo 1,6 milijona evrov za poklicne upokojitve, jih je razdelil. »Niti treh več ne sestaviš skupaj,« pravi Rasim Ahmetovič, član najbrž zadnjega stavkovnega odbora v 240-letni zgodovini RTH.
»Vsi za enega, eden za vse,« je na izhodu iz Barbarinega rova hrastniške jame odmevalo lani, 13. marca, ko je sto sedemindvajset zasavskih rudarjev po 80 urah prekinilo stavko in se iz kompresorske postaje na koti 220 vrnilo »med ljudi«. Od petih stavkovnih zahtev so pod zemljo izbojevali dve, za tri so se borili na površju. Od tedanje premierke Alenke Bratušek so zahtevali jasno financiranje RTH v letih 2014 in 2015, proučitev možnosti za upokojevanje pod posebnimi pogoji in pomoč pri prezaposlovanju v družbah v državni lasti. Ahmetovič pravi, da se mnogi na RTH ne zavedajo uspehov stavke: »V državi ljudje odhajajo na cesto brez vsega. Od nas ni niti eden odšel tako.«
»Dosegli smo nadgradnjo, ki je nima nihče v državi,« se strinja tudi prvi rudniški sindikalist Anton Lisec. »Lani ob štrajku bi vsi vse vzeli, zdaj pa tisti, ki so ostali, špekulirajo. Petnajst let smo vedeli, da se bo RTH zaprl in imeli smo petnajst let možnost oditi,« je ogorčen Lisec, ki se sicer strinja, da je solidarnost izpuhtela. »Razparcelirani smo. To ni več rudarstvo, to je javni zavod in za vsak mesec posebej, ko smo še tu, smo lahko hvaležni,« pravi.
Rudarji bodo odvisni od države
A slika v RTH ni zgolj črno-bela: niti za tistih 135, ki so odšli lani in dobili odpravnine oziroma premije, niti za 126, ki so ostali. Kljub t. i. specialnemu zakonu za upokojevanje, ali kakor ga še imenujejo, zakon 49-40 (49 let, 40 let pokojninske dobe), v rudniški zgodbi ostaja nekaj sivih polj. Mnoge skrbi, ali bo imela država dovolj denarja za sofinanciranje njihove poklicne pokojnine. Lisec se s črnogledimi kolegi ne strinja: »V rebalansu državnega proračuna je potrjenih 1,6 milijona evrov za sofinanciranje teh pokojnin. Proračunu pa menda gre verjeti.«
Zgodba trboveljskega rudarja Enverja Lukavačkića je eno od sivih poglavij zgodbe o RTH. Lani je med stavkajočimi prebil 80 ur, a je kljub temu, da mu je do starostne pokojnine zmanjkalo manj kot pet let, dobil knjižico. Julija je izpolnil pogoje za upokojitev. Prihodnji mesec pričakuje še zadnje nadomestilo z zavoda za zaposlovanje v višini 699 evrov, ali bo že maja sledila tudi prva pokojnina, ne ve: »Na Kapitalski družbi (Kad) me že vsi poznajo, kar naprej jih kličem, sprašujem. Ali ni žalostno, da moram dobivati denar z zavoda. Tam, kjer bi moral biti, v blagajni Kada, pa ne vem, ali je ali ga ni ...«
Naključje ali ne, toda ravno ob poizvedovanju o poklicnih pokojninah za delavce RTH smo na Kadu naleteli na spodbudno vest: naslednji mesec se bo poklicno upokojil prvi zasavski rudar.
Tudi Kadova zgodba spada med sive, kajti tudi rudarji bodo, enako kot je bilo zadnjega četrt stoletja njihovo podjetje, na koncu odvisni zgolj od - države. Denar za poklicne upokojitve zasavskih rudarjev je, pravijo na Kadu. Ali ga bo dovolj, pa bo jasno šele, ko bodo narejeni izračuni za vsakega zavarovanca posebej. Ker zakonodaja določa, da primanjkljaj, ki rudarju manjka do izpolnitve pogojev, potrebnih za upokojitev, krije republika Slovenija, bo Kad za vsakega zavarovanca posebej od države zahteval nakazilo razlike takoj, ko bo prejel izjavo zavarovanca, da se želi upokojiti.
Rudarji pa imajo še eno varovalko: odložni pogoj v sklepu o prekinitvi delovnega razmerja z RTH. Tisti, ki se odloči za poklicno upokojitev, mora delo v RTH prekiniti. Strah, da bi bil kdor koli izločen, je odveč, saj bo prekinitev začela veljati šele, ko bo RTH od Kada prejel informacijo, da je denar države prišel. Postopek za uveljavitev pravice do poklicne pokojnine ima nemalo pomanjkljivosti, ugotavljajo na Kadu. Od tod tudi nekoliko daljše reševanje zadev, ki pa se jih trudijo urejati skupaj s Spizom in ministrstvom za delo.
V petek bodo v RTH obeležili eno leto od dne, ko so, kakor pravi Anton Lisec, pokazali, da se nekateri v državi za svoje pravice še znajo postaviti. »Proslavljati pa nimamo kaj,« pribije. Tudi on je le del letos odhajajoče »tranše« knapov.