Sonček, ki mu je ime Špela, ima nov avto

Z 22.789,69 evra zbrane pomoči so Delovi bralci staršem nepokretne 26-letnice iz Domžal močno olajšali skrb za dekle.

Objavljeno
17. februar 2017 20.48
bsa*Janežič
Helena Peternel Pečauer
Helena Peternel Pečauer
Septembra lani smo vas prosili za pomoč Špeli Janežič iz Domžal, ki jo je življenje že zgodaj zaznamovalo z vrsto hudih medicinskih diagnoz. Zgodba nemočnega, a veselega dekleta vas je tako ganila, da ste s skupnimi močmi na računu Zveze prijateljev mladine Moste - Polje za Špelo, pod sklicem 539, zbrali neverjetnih 22.789,69 evra. To je bilo dovolj za nakup novega, primernega avtomobila, ki bo Špeli zagotovil varno mobilnost.

Težko je reči, koliko 26-letna Špela razume in česa se zaveda, saj so njene gibalne, komunikacijske in izrazne sposobnosti zaradi bolezni zelo omejene, a skoraj bi lahko prisegla, da ji je nov avto prinesel silno veselje. Ko jo vprašam, ali je avto lep, začne na vso moč kimati z glavo. V kupu časopisov, prospektov in letakov, ki ga ji mama Metka postavi v doseg desne roke – leva stran njenega telesa je popolnoma hroma –, ker se Špela strašno zabava, ko te papirje meče po tleh, zna najti prospekt s podobo avtomobila, in ko ga doseže, neutrudno maha z njim okrog sebe, potem ga stisne k sebi in lista, usta pa se ji pri tem raztegnejo v širok nasmeh, ki ga pospremi z radostnimi vzkliki. »Ves oguljen je že,« pripomni njen oče Domen. »Nikoli ga ne meče po tleh kot druge tiskovine, zato sklepamo, da ji avto ogromno pomeni.«

Od rabljenega do novega avtomobila

No, ne le Špeli, še več njenima staršema, ki sta prej hčerko vedno v strahu vozila okoli, saj nista vedela, kdaj in kje jih bo stari, že zdavnaj odslužen avto, ki sploh ni bil prilagojen za vožnjo tako težkega invalida, kot je njuno dekle, pustil na cedilu. »Le dva dni, preden smo dobili novega, so med vožnjo v starem odpovedale zavore. Pedal sem pritiskal v prazno. Kar oblilo me je. Le sreči se lahko zahvalim, da se nam ni kaj zgodilo,« pove Domen Janežič.

A zdaj s tem ne bo več težav. Novi citroën spacetourer, ki že opravlja svojo funkcijo, je Janežičeve odrešil hudih skrbi. Pred natančno letom dni so se v Društvu prijateljev mladine Domžale lotili projekta zbiranja sredstev za rešitev težave. Metka se je v stiski zatekla po pomoč k predsednici društva, gospe Emi Škrjanc Ogorevc, ki je težak položaj družine dobro poznala, saj je bila dolga leta ravnateljica šole s prilagojenim programom za težje prizadete na Rojah, kamor Janežičevi vozijo tudi Špelo. »Razmišljali smo le, kako bi prišli do rabljenega, nekaj let starega, a dobro ohranjenega avtomobila. Na novega si sploh nismo upali pomisliti,« poudari Škrjančeva. »No, potem ko je bila Špelina zgodba objavljena v Delu, se je vse spremenilo. Nisem mogla verjeti, ko sem z ZPM Moste - Polje dobivala dnevna poročila o zbranih sredstvih. Samo juhuhu sem lahko rekla. Nekaj več kot tisoč evrov so zbrali tudi v domžalski osnovni šoli, ki jo je do lani obiskovala Špelina sestrica Tjaša. S tem denarjem so Janežičevi v začetku februarja pokrili stroške registracije, zavarovanja in avtomobil opremili z zimskimi pnevmatikami,« doda. Ker je cena avtomobila znašala 25.222 evrov, je bil zbran znesek Delovih bralcev rahlo prenizek. Za razliko so nekaj denarja primaknili v Društvu prijateljev mladine Domžale, nekaj pa so prispevali tudi na območnem združenju RK, pri lokalni Karitas in tudi iz Karitas Cerklje ob Krki, od koder je doma Metka, so poslali nekaj denarja.

Neizmerno hvaležni

»Sami, brez gospe Eme, tega projekta gotovo ne bi bili sposobni speljati. Zapišite, prosim, da smo ji iz srca hvaležni,« poudari Metka Janežič, še preden se nam gospa Škrjanc Ogorevc pridruži. »Seveda smo prav tako hvaležni tudi vsakemu Delovemu bralcu posebej,« jo dopolni Domen, »tudi tistemu, ki je prispeval en sam evro. Če bi manjkal le eden, nam ne bi uspelo. Zahvala gre tudi Avtohiši Detr iz Mengša, kjer so nam, potem ko so v Delu prebrali članek o naši Špeli, precej spustili ceno. Nikjer drugje avta ne bi mogli dobiti za takšen denar. V Franciji so ga izdelali 5. januarja letos. Ponavadi traja najmanj dva meseca, preden lahko naročnik avto prevzame, v našem primeru pa so se pri Detru zelo potrudili, saj je bil čez dober teden že v Sloveniji,« doda.

Janežičeva pred objavo v Delu o kombiju niti sanjati nista upala. »Brez avta pri Špeli ne moremo nič. Ker je že odrasla, precej močna, povsem nepokretna in 24 ur na dan odvisna od najine oskrbe, sva vedela, da mora imeti zadaj najmanj 130 centimetrov veliko odprtino, da bova lahko hčer z vozičkom spravila vanj. To je zelo zožilo možnosti,« pripomni Metka. »Ta skrb nama je povzročala nočne more, zdaj bomo lahko mirno spali. Marko Poglajen, direktor podjetja Suma projekt, se je zelo potrudil in Špelinega citroëna ustrezno predelal in opremil še z uvozno rampo, po kateri potisnemo Špelo z vozičkom. Zdaj smo na konju,« pristavi Metka, s hčerko pa ponosno prikažeta postopek vkrcavanja.

Težko je z besedami opisati, koliko nova pridobitev pomeni vsem Janežičevim, čeprav je avto uradno pisan na Špelo. Domen in Metka sta pri starem komaj krila stroške nenehnih popravil. »Z njegovimi 376 evri mesečne pokojnine in mojim dodatkom za status družinske pomočnice, ki mi pripada zaradi invalidne hčere, stežka kupimo hrano in plačamo položnice, pa še tu moramo vsak cent pošteno premisliti. Vedela sva, koliko stane že rabljen avto, in sama toliko denarja ne bi mogla zbrati, dokler bova živa,« je prepričana Metka.

Zdravje ne prizanaša

Kot smo pisali že po prejšnjem obisku pri Janežičevih, tudi Špelina starša nista najbolj pri zdravju. Poleg tega da je njuno življenje popolnoma podrejeno hčerki, ki so ji zdravniki odkrili inkontinenco pigmenta, cerebralno paralizo, epilepsijo in vrsto drugih bolezni, imata tudi sama hude zdravstvene težave. Metko, ki je že tako drobna, da drobnejša ne bi mogla biti, je še dodatno oslabila anevrizma, šele nekaj let po Špelinem rojstvu pa so v genetski ambulanti odkrili, da je hči najhujšo stopnjo inkontinence pigmenta, ki ji je udarila na možgane, podedovala prav po njej. Že zadnjič smo omenili tudi Domnove težave, med njimi trebušno sepso, ki je močno ogrozila njegovo življenje. »Počil je šiv in hrana je uhajala v trebušno votlino. Za dva meseca so ga dali v umetno komo, tri tedne je bil v kritičnem stanju. Ko sem ga dobila domov, ni hodil, telo mu je popolnoma odpovedalo. V domu za starejše so nama posodili invalidski voziček, hojico, stranišče ... Leto dni je trajalo, da se je s silno voljo in terapijo postavil na noge. Imela sem dva nepokretna in še majhno Tjašo,« zgodbo od zadnjič ponovi Metka in doda: »No, pred kratkim pa je komaj preživel še srčni infarkt.«

Nadaljuje Domen: »Da, 7. decembra. Še zdaj nisem dobil izvidov. Pospravljal sem po stanovanju, pa me je začelo močno tiščati v prsih, grlo mi je stisnil cmok. Sprva je bilo videti, kakor da gre za kakšno virozo, a ko so potem na ljubljanski urgenci dobili krvne izvide in mi naredili EKG, so mi hitro povedali, koliko je ura. Infarkt. Priklopili so me na aparate in infuzijo. Drugo jutro so me že operirali in mi vgradili žilne opornice. Ampak zdaj gremo naprej.«

Metka in Domen sta kljub lastnim tegobam Špelo sprejela razumno, takšno, kakršna je, in z vso ljubeznijo skrbita zanjo. Tudi sestrica Tjaša je zelo navezana nanjo in jo kljub mladosti zelo lepo sprejema. »Saj je Špela vendar naša,« poudari Domen. Zaradi dobrih ljudi iz vse Slovenije jim bo zdaj vsaj malo lažje. Neposredno iz stanovanja v bloku bodo Špelo po rampi, ki so jo Domnu že pred leti pomagali zgraditi prijatelji, zapeljali na ulico, potem pa po drugi rampi v avto. »Ni besed, s katerimi bi lahko opisala, kako zelo bo nov avto vplival na kakovost našega življenja,« z iskrami v očeh pristavi Metka, Domen pa: »Kot ni besed tudi za hvaležnost, ki bi jo rada izrazila vsem, ki so prisluhnili naši stiski in nam pomagali. Premalo je, če rečem le hvala. Zdaj bo dekletom lažje, če se bo meni kaj zgodilo.«