Tiskane izdaje
Mislim, da gre bolj za izkušnje iz preteklosti kot za zamujene priložnosti. Muharim 35 let, od tega sem 20 let delal v muharski panogi. Po naključju sem se preselil v Nemčijo in s svojo miselnostjo in izkušnjami prišel tudi v Soško dolino. Dolino sem videl skozi ameriške oči. Imel sem srečo, da sem spoznal Gašperja Jesenška in sklenil partnerstvo. Vse prihranke sem vložil v trgovino. Dvajset let sem bil profesionalni muhar, toda Soča me je kljub temu ganila, čeprav sem velik kritik. Nisem videl vzroka, zakaj ta posel tukaj ne bi zaživel. Morda zato nekaj podobnega ni bilo tukaj že prej, ker je Evropa še precej konservativna s trženjem muharske dejavnosti v primerjavi z ZDA.
Kakšne so izkušnje po letu dni?
Zelo dobre. Glas o nas se dobro širi. Posel je letos dva ali celo trikrat boljši kakor lani. Že v tem delu sezone imamo vodniki več dela kot lani vso sezono.
Kakšni gosti so ribiči? Po eni izmed raziskav tukaj potrošijo najmanj dvakrat toliko kot povprečni turist.
Rekel bi, da najmanj štirikrat toliko. Ni pomembno, ali so ribiči revni ali bogati. Revnejši bodo odšteli svoj zadnji cent, da bi kupili pravo palico, medtem ko morajo imeti bogatejši zgolj najboljšo možno opremo. Muharji si določijo določen limit za ribiški dopust, toda če se imajo res dobro, splavajo njihovi načrti po vodi in takrat se začne zabava. Vse skupaj meji že na zasvojenost. Poglejte, koliko stane povprečen ribiški dan na Soči: 58 evrov bo šlo za dovolilnico, morebitni najem vodnika bo stal 130 evrov, kakšnih 20 evrov muhe, prenočitev z zajtrkom približno 40 evrov ... Ribiški dan lahko stane tudi 300 evrov, kolikor bi povprečen kajakaš porabil v vsem tednu. Muharjenje je ritual, zaradi katerega so mnogi pripravljeni odšteti veliko denarja.
Ali bi morali omejiti tukajšnji ribiški turizem?Zagotovo. Treba je obdržati ekskluzivnost tukajšnje ribiške izkušnje. Na srečo tolminska ribiška družina zelo dobro skrbi za vode in ima svoj znanstveni del. Verjetno je meja 13.000 dovolilnic na leto, kolikor se jih zdaj doseže. Če ima ribič slab dan na vodi, verjemite, da bo zgodbo delil z vsemi ribiškimi prijatelji. In nasprotno. Najlepša ribičija na svetu je v Soški dolini, zato se ne sme vse osredotočiti zgolj na število prodanih dovolilnic. Pomemben je tudi način ribolova, ki se ga lahko toliko zaostri, da postane ulov ribe kar najbolj zahteven. S takšnim izzivom se doseže ekskluzivnost, s tem pa dodana vrednost. Poglejte: ponekod ribiči odštejejo tudi 2000 dolarjev na dan za lov lososa, čeprav vnaprej vedo, da bodo v tednu dni morda ujeli zgolj enega. Zakaj to počnejo? Ker je predpisana tehnika ribolova tako zahtevna, da morajo biti najboljši. In ena riba je dovolj velika nagrada za takšen izziv. Doseči je treba sloves, da je v reki veliko velikih rib, ki pa jih je težko ujeti. Toda za to mora preteči kar nekaj časa.
Je Soška dolina v ribiškem svetu dovolj prepoznavna v primerjavi z Novo Zelandijo, Aljasko, Patagonijo, Kanado, ZDA?
Vse večje marketinške družbe za muharjenje prihajajo iz ZDA. Tam pa je predstava o Evropi še vedno nekoliko pravljična. Poudarjata se hrana in evropska zgodovina, malo pa se sliši o ribištvu.
Zato so te družbe večinoma še vedno slepe za evropske muharske zaklade, kar pa je pravzaprav fantastično. Za muharjenje na Novi Zelandiji so ribiči brez težav pripravljeni odšteti po 7000 dolarjev, ker gre za ekskluzivni ribolov. Toda ribolov je prav takšen v Soški dolini, zato ne razumem, zakaj v svetu nima še večje veljave. Svetovno muharjenje se trži iz ZDA, zato lahko tukaj še veliko naredimo.
Se pa čudim, kako skromni ste Slovenci s svojo domovino. Imate najlepšo državo na svetu, toda to vam morajo povedati drugi. Vsake pol ure vožnje pri vas se spremenijo pokrajina, podnebje, okusi ... Ne vem, česa sploh nimate tukaj.
