Tiskane izdaje
Ljubljana – Družbena klima v Sloveniji postaja vse bolj strupena. Nestrpnost, strah pred tujci in sovražni govor so vse bolj jasno izraženi. Od besednih obračunavanj na spletu prehajamo v fazo postavljanja vaških straž in uličnih protestov proti beguncem. Splošni strah, ki se širi po Evropi, pa s pridom politično instrumentalizirajo desničarske opozicijske stranke.
Vladajoča politika se odziva medlo. Premier Miro Cerar se je na dogajanje v državi prvič temeljiteje odzval šele v ponedeljek, poslanci pa so se na seji odbora za notranjo politiko retorično vrteli okrog vprašanja definicije sovražnega govora in ali je ta ustrezno pravno opredeljen.
Zdi se, da še nikoli nismo bili tako blizu realnemu preizkusu naše strpnosti. Strpnosti, ki jo opredeljuje tudi splošna deklaracija o človekovih pravicah Združenih narodov iz leta 1948. Od njenega sprejetja je minilo skoraj sedem desetletij, a se zdi, da se nekaterih členov ne družba ne posamezniki nismo dobro naučili. Denimo že prvega člena: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.« Pa smo res bratje drug drugemu?
Dogajanje po državi kaže, da ne. Za domoljubnimi protesti, ki se ob navdušeni podpori opozicijskih politikov vrstijo po državi, se skrivata strah pred begunci in ksenofobija, ki se nemalokrat artikulirata skozi sovražnost. A vsako izražanje sovražnosti in nestrpnosti še ni sovražni govor, vsaj ne v pravnem smislu. Tako kot svoboda govora ni brezmejna.
Politiki kot družbeno najvplivnejše osebe v teh razmerah nosijo največji delež krivde in odgovornosti. Slovenska vladajoča politika se je šele pred kratkim začela resneje odzivati na vse pogostejše pojave sovražnosti v družbi.
Predsednik vlade Miro Cerar je v ponedeljek ljudi pozval k mirnosti, strpnosti ter duhu solidarnosti in pomoči. Po njegovem mnenju ni razloga, da bi se zdaj, ko moramo biti še enotnejši, poslušalo tiste, ki spodbujajo k nestrpnosti, hujskaštvu, ksenofobiji in strahu, »ki niso razumni in nimajo nobene realne osnove«.
Opozicijska politika – SDS, NSi in SLS – strah v družbi aktivno širi. Predsednik republike Borut Pahor je v prizadevanju za ničelno toleranco do sovražnega govora pred kratkim sprejel častno pokroviteljstvo nad družbenoodgovornim natečajem za oblikovanje mestnega plakata na temo sovražnega govora.
Širjenje sovražnost so opazili tudi poslanci, ki so na to temo celo sklicali nujno sejo odbora za notranje zadeve. Skupaj s predstavniki civilne družbe so poskušali pravno in sociološko opredeliti pojem sovražnega govora in odgovoriti na vprašanje, ali je za njegovo zajezitev treba zaostriti pravne sankcije ali pa se je s tem pojavom treba spopasti kako drugače.
Izkupiček večurne razprave so trije sklepi: odbor obsoja sovražni govor, državni organi naj »ustrezno in odgovorno« obravnavajo nedovoljeno javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, vlada pa naj »prouči potrebo« po spremembah zakonodaje.
Minister za pravosodje Goran Klemenčič je v razpravi pravilno opozoril, da »kazenska zakonodaja, delo policije in tožilstvo ne bodo rešili etike javne besede«, pri tem pa se mi zdi, da se tej odgovornosti, ki je v bistvu moralna, odrekamo vsi, tako politika kot mediji.
Direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon opozarja, da je Slovenija v evropskem kontekstu posebnost, saj ima tako v teoriji kot v praksi zelo visok pravni prag za kazenski pregon sovražnega govora, »kar pomeni, da vsakdo lahko reče vse«.
Za širjenje sovražnega govora je odgovorna tudi politika, saj ta z različnimi varnostnimi diskurzi, torej s poudarjanjem naše ogroženosti, daje legitimnost tistim, ki sovražni govor izvajajo.
