Tiskane izdaje
Vaša novinarska kariera je bila bliskovita. Takoj ste začeli z aktualnimi političnimi temami. Kako vi vidite svoj vzpon?
Moj prvi prispevek je bil na temo Pismo poštenih policistov. Šlo je za anonimko, v kateri so ti opozarjali na nepravilnosti v PU Ljubljana in na domnevne povezave s podzemljem. Težka zgodba, za znoret. Na teren sem šla brez vsakršnega znanja. Vsebinsko sem prispevek naredila kar dobro, imela sem premalo slikovnega materiala. Norela sem okrog in Marcel Štefančič mi je pomagal iskati odlomke iz kriminalk. Ko smo zvečer pogledali končni prispevek, je Bojan Krajnc rekel: »To pa je nekaj, ta pa bo!« Vedno sem imela občutek, da se moram zavzemati za pravico, zato sem tudi v tem poklicu. Samo to me je zanimalo in že prvi prispevek je nakazal mojo usmeritev. Ko sem prišla na Pop TV, sem se vrgla v gospodarstvo, ker se nihče drug ni hotel ukvarjati s tem, češ da je dolgočasno. Prepričana sem, da lahko iz »zasledovanja denarja« naredimo najboljše zgodbe. Pa še nekaj je: v Sloveniji je vse, kar je, gospodarstvo, tudi politika. To so dobre, intrigantne, dramatične zgodbe. Ni treba obvladati podrobnosti ekonomskih teorij; če potrebuješ pojasnila, poiščeš strokovnjaka. Prepričana sem, da bo lahko hitro kariero naredil tisti, ki se bo lotil energetike.
Za to sta potrebni odločnost in samozavest. Imate vi ti vrlini že od otroštva ali sta priučeni?
Ne vem, ali sem ravno samozavestna in odločna, sem pa prepričana, da delam po svoji najboljši vesti. Poklic jemljem kot profesionalen posel. Pravila so znana, ve se, kako je treba delati. Če imam pred seboj predsednika države ali pa predsednika vlade, imam vedno v glavi, da gre za osebo, ki jo poleg sodržavljanov plačujem tudi jaz, zato nimam nobenih pomislekov. Pogovor je lahko precej neugoden in napet, zadržkov pa nimam in mislim, da jih noben novinar ne bi smel imeti. Spoštovanje vsekakor, nesamozavest ob določenih sogovornikih ali temah pa nikakor ni potrebna. Vsake zadeve se poskušam lotiti čim natančneje in mislim, da potem človek nima razloga za nesamozavest.
Vam je bil za zgled vaš oče Mitja Šipek, ugleden koroški kulturnik in gospodarstvenik?
Oh, moj oče. Je izjemno pošten človek in gotovo je to poskušal privzgojiti tudi meni. Za moje pojme je celo prevelik pravičnež, saj je popolnoma brezkompromisen. Vse vidi črno-belo: ali je nekdo pošten ali pa je nepošten. Tudi meni je bilo to izhodišče v poklicu. Vse je bilo samoumevno. Oče ni nikoli poskušal s kakšnimi predstavami, pridigami ali nasveti vplivati na moj razvoj. Pustil mi je proste roke, hkrati pa mi je dajal vedeti, da sem sama odgovorna za svojo pot. Vedno je ponavljal: kakor si boš postlala, tako boš ležala. Tako je bilo že od malega in tudi za šolo sem skrbela sama, staršem se ni bilo nikdar treba zanimati, kako mi gre. Po končani osnovni šoli sem denimo prišla domov z naznanilom, da grem delat in da sem si že vse uredila. Na Ivarčkem jezeru sem ves mesec stregla v lokalu. Zelo veliko sem zaslužila. Nikogar nisem vprašala, samo postavila sem jih pred dejstvo. Spomnim se, da je mati jokala. Pozneje je poudarjala, da sem si na srečo pametno zastavljala svoje cilje. Če ne bi bilo tako, bi starši gotovo posegli vmes.
Kako se spominjate otroštva na Koroškem?
Pravijo, da smo Korošci trmasti in trdi, vendar po drugi strani tudi topli ljudje. Moje otroštvo je bilo zaznamovano z izjemno trdnimi prijateljstvi. Spoznala sem širok krog ljudi, saj smo imeli zelo velik delež sošolcev, ki so prihajali s kmetov. Med nas so prinašali svoje vrednote in način življenja. Zdi se mi, da pestrost različnih izhodišč privede do strpnosti med ljudmi. Prav to mi je dala Koroška.
Že leta predavate študentom na FDV. Ali opazite kakšno razliko med svojo generacijo in zdajšnjimi?
Trinajst let predavam na fakulteti. Že v zadnjem letniku sem bila demonstratorka. Opažam veliko razliko med generacijami študentov, zlasti po pojavu komercialnih televizij. Na vprašanje, kaj bi radi delali, jih po mojem mnenju preveč izstreli, da bi bili radi televizijski voditelji. Ob tem dobim ošpice, ker ugotavljam, da si novinarstvo predstavljajo kot formo, pojavnost in hitro pot do prepoznavnosti in slave. Če bi bili to srednješolci, bi še razumela. Ko pa v tretjem letniku nekdo ponudi tak odgovor - moral bi biti že kritično razmišljajoč - se kar zgrozim. Zelo jih zanima tudi zaslužek. Odgovorim, da noben voditelj v Sloveniji ne more obogateti od plačila. Njihova pričakovanja so absolutno nerealna.
Čemu pripisujete takšen odnos?
Z množico in razvojem lokalnih televizijskih postaj je veliko lažje priti na zaslon. Tudi merila so v povprečju nižja. Poglejte, če nekdo po nastopu v resničnostnem šovu takoj nadaljuje kariero kot voditelj oddaje, potem daje študentom občutek, da ni treba storiti veliko več kot iti za nekaj tednov v eno hišo, pa si lahko voditelj. No, v informativnem programu je drugače, čeprav mislijo, da samo bere novice. To ni res. Če bi voditelj le bral, mu ljudje ne bi verjeli. Biti mora razgledan, prepričljiv, senzibilen in odločen, ker gledalci to občutijo. Vsekakor mora novinar delati tudi na terenu in imeti nekaj kilometrine, preden postane voditelj.
Kot urednica informativnega programa vplivate na oblikovanje javnega mnenja. Kakšno je vaše vodilo za preferenčno strukturo oddaj?
Lotevamo se vsega, kar je pomembno za življenje ljudi. Delamo teme, ki jim bodo dale pomembno informacijo. Naslednje merilo je zanimivost. Vedno se poskušamo vživeti v vlogo gledalca. Nočemo delati tistega, kar ponuja vlada ali določeno podjetje, temveč poskušamo odgovoriti na vprašanja tako, kot nam bi jih postavil povprečen gledalec. Če gre za kočljivejše teme, je treba poiskati tudi drugačna mnenja. Poskušamo biti razumljivi in tega nas ni strah. Če o zadevi poročaš zapleteno, lahko kaj hitro storiš napako. Novinar se mora vprašati denimo, kako bi zadevo povedal svoji sestrični. Ni stvar v tem, da gledalec reče, o, ta novinar je pa frajer, ker ve več kot jaz. Gotovo pa ni enostavno narediti vsebino razumljivo in zanimivo hkrati. Naša ekipa dela zelo trdo. Postavili smo standarde, ki od novinarjev zahtevajo izjemno veliko dela, pameti in znanja.
Zlasti pri ustvarjanju TV-kluba morate biti na tekočem z dnevnim dogajanjem. Vam to vzame veliko energije?
Ne, to je moje življenje. To imam v krvi, poklic pa mi je tako pri srcu, da mi ne jemlje nobene energije. Če bi bilo tako, bi ta posel težko opravljala. Zdaj ko imamo še večerna poročila, se moj delovnik konča ob polnoči. Moram priznati, da sem včasih zbita, a to je gušt.
Vam vsaj na dopustu uspe odklopiti?
Še vedno preberem vse dnevne časopise, odklopim pa tako, da se ne obremenjujem, kaj se dogaja v službi.
V novinarstvu ste dosegli že vse, kar je mogoče. Bo naslednji korak morda aktivna politična kariera?
Ne, ne, ne! Dobro, nikoli ne reci nikoli, ampak v tem trenutku lahko zagotovim, da za kaj takega ni nobene možnosti.
Kako komentirate tako šibko zastopanost žensk v politiki?
O joj, mislim, da je trenutna slovenska politika premalo učinkovita. Veliko časa se porabi za intrige in prerekanje, to pa ni v ženski naravi. Glede na to, koliko obveznosti imamo v življenju - dosti moških zanje sploh ne ve - moramo učinkovito izkoristiti vsako minuto. Izgubljati čas s takšnimi stvarmi, ki se dogajajo v politiki, se ženskam zdi nesmiselno in neproduktivno. Vidite, to je izgubljanje energije za nekaj, kar sploh ne prinese rezultatov.
Tudi vaše minute morajo biti učinkovite, odkar imate družino. Je vaše življenje zdaj drugačno?
Niti ne, samo Deloskopa ne berem več in ne razmišljam, kam bom šla ob večerih. Spremenilo se je to, da sta zame zdaj pomembna služba in dom. Počasi pa se stvari le spreminjajo in mislim, da lahko zdaj, ko je moja hči že malce večja, spet pričakujem čas, ko bom začela uživati kulturne dobrine.
Kako vidite Slovenijo čez denimo pet let?
Ne upam si napovedati. Ne vem. Čisto vse je mogoče. Na splošno mislim, da se bomo globalno še naprej lepo razvijali. Slovenci jemljemo stvari preveč resno in razburljivo. Ko bomo manj osebno prizadeti, se bodo spremenile. Tudi na volitvah bomo razmišljali z distanco. Ali to, da s takšno nervozo spremljamo politiko, sploh kako vpliva na naša življenja? Prav nič, samo živcira nas.
