Tiskane izdaje
Minuli četrtek so na velikem stuttgartskem letališču začasno ustavili ves zračni promet. Zračna luka, ki na leto sprejme 11 milijonov potnikov, je za nekaj trenutkov obmirovala v popolni tišini. Nato se je zaslišal zvok propelerja, komaj kaj glasnejši od sobnega ventilatorja, in nad letališčem je zakrožilo majhno plovilo nenavadnih oblik.
Zdelo se je kot prizor iz sanj; v modrini neba je kot kakšen katamaran skoraj neslišno drselo belo dvotrupno letalo, ki za seboj ni puščalo nobenih sledov. Čeprav ni počelo nič vratolomnega, so bili gledalci na letališki ploščadi očarani. Z glasnim aplavzom so pozdravili nekaj osmic, ki jih je letalo z oznakami Evropske unije in Slovenije naredilo v zračnem prostoru letališča in njegov varen pristanek na pisti. Dežurni gasilci z letališča, ki so bili vse dopoldne v neposredni bližini dogodka, so si oddahnili. Pod krili letal so spet zagrmeli ogromni reaktivni motorji in parali ušesa.
Varnostni ukrepi
Svetovna premiera štirisedežnega potniškega letala z oznakami S-5 MHY4 se je končala srečno. Pred več kot sto gosti in novinarji je ajdovski Pipistrel v sodelovanju z nemškim inštitutom za razvoj letalske in vesoljske tehnologije (DLR) ter še nekaterimi drugimi partnerji javno predstavil hibridno letalo na gorivne celice s pogonom na vodik in na električni pogon. Letalo, ki so ga Pipistrelovi strokovnjaki pred tem več mesecev preizkušali na vojaškem letališču v Cerkljah in z njim naleteli že približno deset ur, je seveda brez težav prestalo javni krstni petnajstminutni polet. Pipistrel, ki je letalo HY4 razvil na podlagi svojega letala Taurus G4, s katerim je leta 2014 zmagal na natečaju Nase v kategoriji energetsko varčnih letal, je spet dokazal, da sodi na področju zračne elektromobilnosti v sam svetovnih vrh. Priznanje je lastniku Pipistrela Ivu Boscarolu izrekel tudi vodja projekta potniškega letala na gorivne celice na inštitutu DLR dr. Josef Kallo, ki je omenil, da je bil prispevek Pipistrela odločilen za uspeh tega projekta.
Svetovna premiera štirisedežnega potniškega letala z oznakami S-5 MHY4 se je končala srečno. Foto: Borut Podgoršek/Slovenski letalski portal
Štirisedežno letalo je prvo v zgodovini potniškega letalstva, ki ga poganja vodik s pomočjo kisika iz ozračja in namesto toplogrednih izpustov izloča vodo. Pravzaprav vodik v gorivnih celicah proizvaja elektriko, ki polni baterije, iz teh pa se napaja elektromotor, ki vrti eliso. Zato ima letalo na komandni plošči stikalo s tremi položaji: lahko leti samo z energijo iz vodikovih celic, z energijo iz baterij ali z energijo iz obeh virov, razlaga laikom vodja razvojnikov v Pipistrelu Tine Tomažič. Poleg njega je bila na strogo zavarovanem letališču – rezilna žica, številni varnostniki, kamere ter dolgotrajen osebni pregled za vstop – še pisana druščina fantov iz Pipistrela, ki so razstavljeno letalo nekaj dni pred poletom pripeljali v Nemčijo ter ga nato dva dni sestavljali. Ko je prišel dan D in so 1500-kilogramsko letalce, ki čez krila meri spoštljivih 21 metrov, poldrugo uro pred vzletom potisnili na pisto, od koder sta ga pilota odpeljala na vzletni prostor, je bilo seveda še večkrat podrobno pregledano do zadnjega vijaka.
S stikali in vzvodi, ki uravnavajo pogonske sisteme je med poletom upravljal Pipistrelov testni pilot Nejc Faganel, krmilno palico pa je v rokah držal pilot inštituta DRL Johannes Anton. Pilota v ognjevarnih kombinezonih sta sedela v kabini desnega trupa, leva, namenjena dvema osebama, je bila tokrat le primerno obtežena, a brez potnikov. Varnostni ukrepi so pri takšnih poletih zelo strogi, tudi zato se je odločil letališče začasno zapreti, nam je povedal direktor letališča prof. Georg Fundel, a to ne pomeni, je dejal v naslednjem trenutku, da bi morali zaradi vodikovega pogona vsakič zapirati letališče, če bodo takšna letala kdaj postala potniški standard, saj jim bo sledil tudi razvoj varnostnih standardov.
Najprej do tisočkilometrski poleti
Pogon letalu zagotavljajo štiri vodikove gorivne celice, nameščene v srednjem trupu, ki pa ne morejo zagotoviti dovolj električne energije za vzlet, zato si morata pilota pomagati tudi z energijo, že shranjeno v baterijah. Za njunima hrbtoma in posebno ognjevarno pregrado sta dva rezervoarja, v katerih je shranjen vodik pod velikim pritiskom 370 barov, ki bi bil dovolj za približno osem ur letenja.
Do tja je še dolga pot in z minulo predstavitvijo projekt za nemški DLR še zdaleč ni končan. Vizija ustvarjalcev letala HY4 je namreč narediti letalo brez emisij in brez hrupa, ki bo uporabno v komercialnem potniškem notranjem prometu. Uspešen polet dvotrupnega HY4 je gotovo priložnost za nov razvojni korak, vendar potrebujejo še vsaj pet do deset let, da bi letalu lahko začeli dodajati potniške sedeže, je, tudi on zelo zadovoljen z uspešnim poletom hibridnega plovila, izjavil Josef Kallo. Vodja projekta z DLR, ki je zbral partnerje, poleg Pipistrela še proizvajalca gorivnih celic Hydrogenics in univerzo v Ulmu bo že ta teden začel načrtovati korake, ki bi privedli do tega, da bo letalo s Pipistrelovim znakom sčasoma varno preletelo tudi do tisočkilometrske razdalje in bo lahko pristajalo v drugih zračnih lukah ter tako širilo svoje pionirsko poslanstvo.
Vmes bodo HY4 razstavljali tudi na letalskih mitingih in sejmih. Že prihodnjo pomlad ga bo mogoče videti v Friedrichshafnu na najpomembnejšem evropskem letalskem sejmu. Direktor sejma Roland Bosch, ki je bil tudi med navdušenimi gledalci njegovega krstnega poleta, je letala na električni pogon uvrstil na sejem pred sedmimi leti: »Takrat električna letala še nikogar niso zanimala in Pipistrel je bil eden naših prvih razstavljavcev, prihodnje leto pa bo to že velik šov z razstavljavci s Kitajske, iz Švice in tudi Slovenije.«
Čeprav je vajen leteti z različnimi letali, je bil premierni javni polet nekaj posebnega tudi za 28-letnega pilota Nejca Faganelja. »Letalo gre zelo gladko skozi zrak, lep dan so še polepšali posebni občutki, da prvi vodiš potniško letalo na vodikov pogon.«
Verjame v koncept večtrupnosti
Za Iva Boscarola, lastnika Pipistrela, ki je bil na tisti sončni zgodnjejesenski dan eden najbolj iskanih ljudi v Nemčiji, za intervju so ga prosili tudi z uglednega Wall Street Journala, je bila svetovna premiera letala HY 4 tudi nov vrh 30-letnih prizadevanj za okoljsko čista in tiha letala. »Električni pogon, kakršen je tudi v tem letalu, gotovo ni glede učinkovitosti primerljiv z bencinskimi motorji. Polet plovila s hibridnim pogonom zdaj še ne bi bil mogoč, če ne bi bilo letalo HY 4 zasnovano tako, da omogoča letenje pri kar najmanjši porabi energije. Le optimalna porazdelitev mase, boljši vzgon in podobno, kar zagotavljata dva ločena in povezana trupa letala, omogoča plovilu, da mu za let zadošča tudi električna energija. Današnji polet je dokaz, da naš koncept deluje, da je naša logika pravilna. Motor so res razvili v kanadskem Hydrogenicsu, mi pa smo morali rešiti probleme njegovega krmiljenja in celotnega nadzora pogona. Komunikacija med pilotom in motorjem je drugačna kot v klasičnih letalih – pomislite, da je v tem majhnem letalu razpeljanih kar 15 kilometrov žic – in morali smo jo razviti v Pipistrelu.«
Hkati je polet tudi dokaz drugim graditeljem, da je mogoče še zmanjšati porabo energije za letenje, pravi 60-letni Boscarol. »Če je dvotrupnost zdaj videti še nenavadna, bo v prihodnje vsakdanja, morda bodo imela letala celo več trupov. Poleg tega ne bodo imela le po enega ali dveh motorjev, ampak celo vrsto manjših motorjev, porazdeljenih po celotni površini krila in repnih površin.«
Toda, zakaj bi bilo to dobro? Lastnik Pipistrela, ki je pred več kot 30 leti prišel v letalstvo z izdelovanjem motornih zmajev, ima vizionarsko prepričanje, ki je nekako nalezljivo: »Razporeditev na krilih omogoča plovilu več vzgona, kar pomeni tudi krajšo vzletno pot, krmiliti pa ga bo mogoče kar z oddajanjem ali odvzemanjem moči motorjem z električnim pogonom. Takšno krmiljenje je zelo natančno, poleg tega je prednost električnih pogonov tudi dolga življenjska doba, saj nimajo veliko vrtečih delov, ki bi ustvarjali trenje.«
Medtem ko se mora lastnik Pipistrela ukvarjati z mediji in našimi vedno enakimi vprašanji, odpira šampanjec, ki ga je za to priložnost pripeljal iz Slovenije. Pisana druščina ljudi v letalskih in mehaniških kombinezonih, v pilotskih suknjičih in menedžerskih oblekah, različnih statusov, izobrazbe in nacionalnosti, je videti, kot da praznuje zmago svojega nogometnega moštva. Ko si prešerno nazdravi s slovensko penino ob zmagovitem letalu.
