Spodbujamo fair play, včasih smo bili pa samo pošteni
Trikratni udeleženec olimpijskih iger se je z zlatom na konju okronal na tokijskih in mehiških olimpijskih igrah.
Odpri galerijo
Mira Cerarja st. so lani, ob 55. obletnici njegovega tokijskega olimpijskega zlata, japonski organizatorji zdaj preloženih iger povabili v goste in mu spoštljivo razkazali, kako bodo videti OI leta 2020. Foto Voranc Vogel
Če bi imeli normalno leto, bi se bil Miroslav Cerar pred kratkim vrnil iz Japonske, kot vodja slovenske olimpijske odprave v Tokiu. Kot telovadec je trikratni udeleženec olimpijskih iger postal olimpionik prav na tokijskih igrah, kjer je ostal gostiteljem v izjemno lepem spominu kot nepremagljiv na konju z ročaji.
Lani, ob 55. obletnici njegovega tokijskega olimpijskega zlata, so ga japonski organizatorji zdaj preloženih iger povabili v goste in mu spoštljivo razkazali, kako bodo videti olimpijske igre (OI) leta 2020. V času, ko bi bile na vrhuncu dogajanja letošnje paraolimpijske igre, sva se pogovarjala o nekaterih vidikih sodobnega športa, ki ga, tudi s pomočjo 81-letnega športnega delavca v olimpijskem gibanju, še vedno preveva duh poštene, športne igre.
To preložitev seveda obžalujem, saj smo v Olimpijskem komiteju Slovenije izvajali obsežne priprave in dejavnosti v pričakovanju iger na Japonskem, osebno pa me to ne prizadene tako kot seveda tekmovalce in trenerje, ki so se štiri leta pripravljali, zdaj pa morajo čakati, predvidoma še eno leto. Gotovo pa mi je bilo lepo biti spet na prizorišču, kjer sem osvojil svoje prvo olimpijsko zlato. To pa tudi zato, ker so bili gostitelji do mene, kot olimpijca iz leta 1964, zelo pozorni. Hvaležen sem japonskemu veleposlaništvu, da sem bil lahko novembra lani teden dni njihov gost. Takrat sem se srečal tudi z njihovo ministrico za šport, ki je bila nekoč sama aktivna športnica in je nastopila na zimskih OI v Sarajevu.
Menim, da so to praznino najbolj zaznali športniki, drugi pa manj, saj so bili letos odpovedani tudi vsi drugi športni in kulturni spektakli.
Rast stroškov je še vedno trend, tako si organizacijo iger lahko privoščijo res samo še velike države. Težko rečem, kako bi bilo v Tokiu, ker iger ni bilo, do novembra lani, ko sem bil tam, pa so bili stroški že zelo visoki; zaradi preložitve pa so se še znatno povečali. Na splošno je vse odvisno od gostitelja; če uporablja že zgrajene objekte in jih le nadgradi, potem stroški niso tako pretirani, kakor če se odločijo postaviti celotno infrastrukturo na novo. A če jo potem koristno uporabijo, se vložek lahko obrestuje. Dejstvo je, da si vse manj držav lahko privošči organizacijo OI.
Tudi šport gre v korak s časom; včasih je bil zapovedan amaterizem, potem se je že v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je Mednarodni olimpijski komite vodil Antonio Samaranch, vse skupaj začelo sprevračati v profesionalizem. De Coubertinovo načelo »Pomembno je sodelovati« se je spremenilo v pomembnost nastopa s čim boljšim izidom. Še vedno se vsakdo trudi v okviru svojih sposobnosti, toda dejstvo je, da spričo izjemne konkurence ne more olimpionik postati nekdo, ki je denimo komaj na 50. mestu svetovne lestvice. Presenečenja so seveda mogoča in se dogajajo, na splošno pa je na igrah marsikdo razočaran, saj je najboljših mest malo.
Da, tega je z razmahom raznovrstnih poživil vedno več, a ne glede na vse ostaja temeljni namen ohranjanje športnih vrednot, in to tistih osnovnih, ki so tudi sestavni del vsakdanjega življenja. To je spoštovanje pravil in priznavanje boljšega od sebe, nediskriminatorno obnašanje, korektnost do nasprotnika in podobno. To je v glavnem osnovna etična drža olimpijskega gibanja, včasih tudi okrnjena, a prizadevanja gredo v to smer in jih moramo spodbujati kot del pristnega človeškega.
Trudimo se za uveljavljanje fair playa na vseh športnih področjih, nekje z večjim, drugje z manjšim uspehom, kot denimo v nogometu, ker so navijaške strasti izjemno močne.
Zgodi se, da kdo odstopi tekmecu svoj rekvizit, ki bi mu sicer dajal določeno prednost; ali ob padcu pomaga sotekmovalcu, čeprav zato izgubi prednost in s tem boljšo uvrstitev itd. Mi si predvsem prizadevamo za spoštovanje pravil ter spoštljivost in korektnost do sotekmovalcev in sodnikov, za odpravo vse oblik diskriminacije in podobno. V mojih časih smo za športnika s takšnim čutom preprosto rekli, da je pošten, potem pa je to preraslo v koncept fair play, tako da danes podeljujemo tudi priznanja za fair play ravnanja.
Se. V Olimpijskem komiteju Slovenije deluje denimo olimpijska akademija, ki spodbuja fair play, toleranco do drugih ne glede na dosežke in podobne vrednote. Posamezne športne panoge dobivajo kodekse primernega obnašanja, organizacija Wada pa se bori proti dopingu. Ta je, to moram poudariti, produkt sodobnega časa; doping je posledica želje po uspehu oziroma rezultatu, ki omogoča boljši zaslužek, pa pritiskov sponzorjev in podobno, kar vse se zgrne na športnike, da posežejo po poživilih.
To je, bi rekel, njegova rakava rana, a tako je. Že v amaterskih časih so se nekatere države ukvarjale s sistematičnim vnosom dopinga v priprave športnikov.
Ja, imate prav (smeh), dejansko je to problem vseh in strinjam se z vami, da ni vse tako enostransko, kot se včasih poskuša predstaviti svetovni javnosti.
Doping se uporablja večinoma v vzdržljivostnih športih in zelo redko v gimnastiki. Je pa tudi ta doživela veliko sprememb že pri samih orodjih, nato pri načinu ocenjevanja, pa pri vadbenih pripomočkih in tudi metodah dela. Danes so v telovadnicah številna varovala, blazine, ki preprečujejo poškodbe pri padcih, nekoč pa si se moral na drogu, če te je odtrgalo, zanesti na sotekmovalce, da te bodo ujeli. Tudi metode treningov so bolj znanstvene, šele danes se zavedam, kako napačno smo večkrat trenirali. Takrat so se trenerji učili od nas, prav tako kot mi od njih. Tudi skrb za poškodbe je danes na veliko višji ravni.
Ja, uveljavljajo se načini, da postajajo tekmovanja še bolj dinamična; podlaga za prosto vajo na parterju na primer je zdaj tako elastična, da je akrobatika lahko res vrhunska, odskočna deska za preskok je nekakšen katapult, ki omogoči telovadcu atraktivne skoke, s tem pa se povečuje tudi njihova težavnost. Mi smo telovadili še v skromnih razmerah, in ko so prišli na obisk tujci, kar niso mogli verjeti, da vadimo v tako majhni telovadnici.
Na konju z ročaji sem bil uspešnejši, a tudi na bradlji in drogu sem osvajal kolajne, na evropskih prvenstvih pa tudi na drugih treh orodjih. V Ljubljani pa sem športno kariero res končal leta 1970 prav z zlatom, osvojenim za vajo na konju z ročaji. Ker sem vedel, da bo to moj zadnji nastop, sem si ga želel opraviti vsaj brez napake oziroma hujših spodrsljajev. A mi je potem izvrstno uspelo in lepšega slovesa si nisem mogel želeti: s kolajno s svetovnega prvenstva kot krono dotedanjih uspehov, in to pred domačo publiko. Če bi takrat slabo nastopil, bi odšel s priokusom grenkobe, tako pa sem, lahko rečem, sebe s tem popolnoma zadostil.
Pravo sem doštudiral že vmes, a potem sem končal dve leti študija na visoki šoli za telesno kulturo, nato sem se zaradi športnih poškodb vrnil v pravo, naredil pravosodni izpit in imel do upokojitve odvetniško pisarno za civilne, kazenske in gospodarske zadeve, ki jo zdaj vodi hčerka.
Nekaj malega sem bil tudi v politiki, saj sem bil pet let državni svetnik v prvi sestavi državnega sveta, sicer pa sem jo tekoče spremljal.
Že v preteklosti sem se rad ukvarjal tudi z drugimi športi, veliko sem hodil v naravo, smučal, igral tenis – telovadci imajo dobro koordinacijo gibov in so običajno dobri tudi v drugih športih, kolikor so mi stare poškodbe dovoljevale. Zdaj se ukvarjam predvsem z upokojitvijo (smeh) in seveda s prostovoljnim delom v olimpijskem gibanju.
Lani, ob 55. obletnici njegovega tokijskega olimpijskega zlata, so ga japonski organizatorji zdaj preloženih iger povabili v goste in mu spoštljivo razkazali, kako bodo videti olimpijske igre (OI) leta 2020. V času, ko bi bile na vrhuncu dogajanja letošnje paraolimpijske igre, sva se pogovarjala o nekaterih vidikih sodobnega športa, ki ga, tudi s pomočjo 81-letnega športnega delavca v olimpijskem gibanju, še vedno preveva duh poštene, športne igre.
Miroslav Cerar
Njegova uspešna mednarodna športna pot se je začela na svetovnem prvenstvu (SP) leta 1958 v Moskvi. Še dokaj neizkušen je osvojil bronasto kolajno na paradnem orodju – konju z ročaji, šest let pozneje je v Tokiu osvojil svoje prvo olimpijsko zlato, za povrhu pa še bron za nastop na drogu. Z zlatom se je okronal tudi čez štiri leta na igrah v Cuidadu de Mexicu. V športni karieri si je, danes 81-letni neutrudni športni delavec v ustanovah olimpijskega gibanja, prislužil obilo kolajn na svetovnih in evropskih prvenstvih, sredozemskih igrah in svetovnih študentskih igrah. Zadnjo zlato prav pred očmi domačega občinstva v Ljubljani na svetovnem prvenstvu leta 1970 in se tako v velikem slogu poslovil od aktivnega tekmovanja. Vmes je, med olimpijadami, svetovnimi in drugimi prvenstvi, doštudiral pravo in nato več kot 30 let, vse do upokojitve leta 2005, vodil svojo odvetniško pisarno, ves čas pa je bil tudi aktiven športni delavec. Je član Evropskega gibanja za fair play, član svetovnega združenja za fair play, pa ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope ter (so)ustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije, predseduje pa tudi Slovenski olimpijski akademiji.
Njegova uspešna mednarodna športna pot se je začela na svetovnem prvenstvu (SP) leta 1958 v Moskvi. Še dokaj neizkušen je osvojil bronasto kolajno na paradnem orodju – konju z ročaji, šest let pozneje je v Tokiu osvojil svoje prvo olimpijsko zlato, za povrhu pa še bron za nastop na drogu. Z zlatom se je okronal tudi čez štiri leta na igrah v Cuidadu de Mexicu. V športni karieri si je, danes 81-letni neutrudni športni delavec v ustanovah olimpijskega gibanja, prislužil obilo kolajn na svetovnih in evropskih prvenstvih, sredozemskih igrah in svetovnih študentskih igrah. Zadnjo zlato prav pred očmi domačega občinstva v Ljubljani na svetovnem prvenstvu leta 1970 in se tako v velikem slogu poslovil od aktivnega tekmovanja. Vmes je, med olimpijadami, svetovnimi in drugimi prvenstvi, doštudiral pravo in nato več kot 30 let, vse do upokojitve leta 2005, vodil svojo odvetniško pisarno, ves čas pa je bil tudi aktiven športni delavec. Je član Evropskega gibanja za fair play, član svetovnega združenja za fair play, pa ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope ter (so)ustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije, predseduje pa tudi Slovenski olimpijski akademiji.
Kako občutite letošnjo odpoved olimpijskih iger?
To preložitev seveda obžalujem, saj smo v Olimpijskem komiteju Slovenije izvajali obsežne priprave in dejavnosti v pričakovanju iger na Japonskem, osebno pa me to ne prizadene tako kot seveda tekmovalce in trenerje, ki so se štiri leta pripravljali, zdaj pa morajo čakati, predvidoma še eno leto. Gotovo pa mi je bilo lepo biti spet na prizorišču, kjer sem osvojil svoje prvo olimpijsko zlato. To pa tudi zato, ker so bili gostitelji do mene, kot olimpijca iz leta 1964, zelo pozorni. Hvaležen sem japonskemu veleposlaništvu, da sem bil lahko novembra lani teden dni njihov gost. Takrat sem se srečal tudi z njihovo ministrico za šport, ki je bila nekoč sama aktivna športnica in je nastopila na zimskih OI v Sarajevu.
Se vam ne zdi paradoksalno, da odpovedi iger, ki so sicer vsakič v središču pozornosti vsega sveta, tokrat mediji skoraj nismo opazili?
Menim, da so to praznino najbolj zaznali športniki, drugi pa manj, saj so bili letos odpovedani tudi vsi drugi športni in kulturni spektakli.
Kolikšen bi bil strošek OI v Tokiu oziroma ali se stroški še vedno povečujejo?
Rast stroškov je še vedno trend, tako si organizacijo iger lahko privoščijo res samo še velike države. Težko rečem, kako bi bilo v Tokiu, ker iger ni bilo, do novembra lani, ko sem bil tam, pa so bili stroški že zelo visoki; zaradi preložitve pa so se še znatno povečali. Na splošno je vse odvisno od gostitelja; če uporablja že zgrajene objekte in jih le nadgradi, potem stroški niso tako pretirani, kakor če se odločijo postaviti celotno infrastrukturo na novo. A če jo potem koristno uporabijo, se vložek lahko obrestuje. Dejstvo je, da si vse manj držav lahko privošči organizacijo OI.
»Trudimo se za uveljavljanje fair playa na vseh športnih področjih, nekje z večjim, drugje z manjšim uspehom, kot denimo v nogometu, ker so navijaške strasti izjemno močne.«
Kaj ob tem megaposlu še ostaja glavna vrlina olimpijskega gibanja?
Tudi šport gre v korak s časom; včasih je bil zapovedan amaterizem, potem se je že v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je Mednarodni olimpijski komite vodil Antonio Samaranch, vse skupaj začelo sprevračati v profesionalizem. De Coubertinovo načelo »Pomembno je sodelovati« se je spremenilo v pomembnost nastopa s čim boljšim izidom. Še vedno se vsakdo trudi v okviru svojih sposobnosti, toda dejstvo je, da spričo izjemne konkurence ne more olimpionik postati nekdo, ki je denimo komaj na 50. mestu svetovne lestvice. Presenečenja so seveda mogoča in se dogajajo, na splošno pa je na igrah marsikdo razočaran, saj je najboljših mest malo.
In še ta presenečenja so dandanes, ko so dosežki športnikov znani in zelo primerljivi, lahko že kar sumljiva?
Da, tega je z razmahom raznovrstnih poživil vedno več, a ne glede na vse ostaja temeljni namen ohranjanje športnih vrednot, in to tistih osnovnih, ki so tudi sestavni del vsakdanjega življenja. To je spoštovanje pravil in priznavanje boljšega od sebe, nediskriminatorno obnašanje, korektnost do nasprotnika in podobno. To je v glavnem osnovna etična drža olimpijskega gibanja, včasih tudi okrnjena, a prizadevanja gredo v to smer in jih moramo spodbujati kot del pristnega človeškega.
»Šele danes se zavedam, kako napačno smo večkrat trenirali. Takrat so se trenerji učili od nas, prav tako kot mi od njih. Tudi skrb za poškodbe je danes na veliko višji ravni,« pravi Miroslav Cerar. Foto Voranc Vogel
Zato delujete tudi v evropskem in svetovnem združenja za fair play.
Trudimo se za uveljavljanje fair playa na vseh športnih področjih, nekje z večjim, drugje z manjšim uspehom, kot denimo v nogometu, ker so navijaške strasti izjemno močne.
V kakšnih primerih se pokaže čut za fair play?
Zgodi se, da kdo odstopi tekmecu svoj rekvizit, ki bi mu sicer dajal določeno prednost; ali ob padcu pomaga sotekmovalcu, čeprav zato izgubi prednost in s tem boljšo uvrstitev itd. Mi si predvsem prizadevamo za spoštovanje pravil ter spoštljivost in korektnost do sotekmovalcev in sodnikov, za odpravo vse oblik diskriminacije in podobno. V mojih časih smo za športnika s takšnim čutom preprosto rekli, da je pošten, potem pa je to preraslo v koncept fair play, tako da danes podeljujemo tudi priznanja za fair play ravnanja.
»Dejstvo je, da si vse manj držav lahko privošči organizacijo iger.«
Se v nacionalnih olimpijskih komitejih čuti želja po krepitvi teh načel?
Se. V Olimpijskem komiteju Slovenije deluje denimo olimpijska akademija, ki spodbuja fair play, toleranco do drugih ne glede na dosežke in podobne vrednote. Posamezne športne panoge dobivajo kodekse primernega obnašanja, organizacija Wada pa se bori proti dopingu. Ta je, to moram poudariti, produkt sodobnega časa; doping je posledica želje po uspehu oziroma rezultatu, ki omogoča boljši zaslužek, pa pritiskov sponzorjev in podobno, kar vse se zgrne na športnike, da posežejo po poživilih.
Se vam zdi doping glavna hiba sodobnega olimpizma?
To je, bi rekel, njegova rakava rana, a tako je. Že v amaterskih časih so se nekatere države ukvarjale s sistematičnim vnosom dopinga v priprave športnikov.
A če je doping problem vseh, zakaj mora biti vedno prav Rusija sankcionirana?
Ja, imate prav (smeh), dejansko je to problem vseh in strinjam se z vami, da ni vse tako enostransko, kot se včasih poskuša predstaviti svetovni javnosti.
»De Coubertinovo načelo 'Pomembno je sodelovati' se je spremenilo v pomembnost nastopa s čim boljšim izidom.«
V vašem športu, gimnastiki, doping najbrž ni problem, čeprav se je tudi tu veliko spremenilo?
Doping se uporablja večinoma v vzdržljivostnih športih in zelo redko v gimnastiki. Je pa tudi ta doživela veliko sprememb že pri samih orodjih, nato pri načinu ocenjevanja, pa pri vadbenih pripomočkih in tudi metodah dela. Danes so v telovadnicah številna varovala, blazine, ki preprečujejo poškodbe pri padcih, nekoč pa si se moral na drogu, če te je odtrgalo, zanesti na sotekmovalce, da te bodo ujeli. Tudi metode treningov so bolj znanstvene, šele danes se zavedam, kako napačno smo večkrat trenirali. Takrat so se trenerji učili od nas, prav tako kot mi od njih. Tudi skrb za poškodbe je danes na veliko višji ravni.
Želijo danes napraviti gimnastiko še bolj atraktivno za gledalce?
Ja, uveljavljajo se načini, da postajajo tekmovanja še bolj dinamična; podlaga za prosto vajo na parterju na primer je zdaj tako elastična, da je akrobatika lahko res vrhunska, odskočna deska za preskok je nekakšen katapult, ki omogoči telovadcu atraktivne skoke, s tem pa se povečuje tudi njihova težavnost. Mi smo telovadili še v skromnih razmerah, in ko so prišli na obisk tujci, kar niso mogli verjeti, da vadimo v tako majhni telovadnici.
Bili ste specialist za konja z ročaji.
Na konju z ročaji sem bil uspešnejši, a tudi na bradlji in drogu sem osvajal kolajne, na evropskih prvenstvih pa tudi na drugih treh orodjih. V Ljubljani pa sem športno kariero res končal leta 1970 prav z zlatom, osvojenim za vajo na konju z ročaji. Ker sem vedel, da bo to moj zadnji nastop, sem si ga želel opraviti vsaj brez napake oziroma hujših spodrsljajev. A mi je potem izvrstno uspelo in lepšega slovesa si nisem mogel želeti: s kolajno s svetovnega prvenstva kot krono dotedanjih uspehov, in to pred domačo publiko. Če bi takrat slabo nastopil, bi odšel s priokusom grenkobe, tako pa sem, lahko rečem, sebe s tem popolnoma zadostil.
»Še vedno ostaja temeljni namen ohranjanje športnih vrednot, in to tistih osnovnih, ki so tudi sestavni del vsakdanjega življenja. To je spoštovanje pravil in priznavanje boljšega od sebe, nediskriminatorno obnašanje, korektnost do nasprotnika in podobno.«
Po športni karieri ste doštudirali pravo.
Pravo sem doštudiral že vmes, a potem sem končal dve leti študija na visoki šoli za telesno kulturo, nato sem se zaradi športnih poškodb vrnil v pravo, naredil pravosodni izpit in imel do upokojitve odvetniško pisarno za civilne, kazenske in gospodarske zadeve, ki jo zdaj vodi hčerka.
Vaša žena in sin sta se angažirala v politiki, vas pa ni premamila?
Nekaj malega sem bil tudi v politiki, saj sem bil pet let državni svetnik v prvi sestavi državnega sveta, sicer pa sem jo tekoče spremljal.
Kaj počnete zdaj?
Že v preteklosti sem se rad ukvarjal tudi z drugimi športi, veliko sem hodil v naravo, smučal, igral tenis – telovadci imajo dobro koordinacijo gibov in so običajno dobri tudi v drugih športih, kolikor so mi stare poškodbe dovoljevale. Zdaj se ukvarjam predvsem z upokojitvijo (smeh) in seveda s prostovoljnim delom v olimpijskem gibanju.
