Tiskane izdaje
Ljubljana – Mineva šest let od odkritja žrtev povojnih pobojev v Hudi jami. To je »najhujši, obenem pa tudi najbolj očiten dokaz neetičnosti in neustavnosti«, je Društvo slovenskih pisateljev vladi pisalo pred letom dni. »Koliko obletnic bo še potrebnih,« se danes sprašuje dr. Spomenka Hribar.
Spomenka Hribar, prvopodpisana pod javni poziv, se sprašuje, koliko obletnic odkritja Hude jame bo še potrebnih, da jo bodo sanirali, predvsem pa pietetno pokopali skelete, ki so jih že odkopali in čakajo na pokop na zasilnih policah.
»To je sramota za slovensko državo in za nas vse,« je ogorčena in dodaja, da bi po pričevanju Mehmedalije Alića, ki je leta 2009 vodil odkopavanja, jamo lahko izpraznili. Gre za odločitev države, da se to ne izvede. Po njenem mnenju je škoda, da se je prekinilo urejanje prikritih grobišč, čeprav razume, da je denarja malo, vendar mora biti v naši zavesti, da se to uredi. »Za pokop teh že izkopanih pa ne velja noben izgovor,« je bila za Delo ostra Hribarjeva. Pisatelji so v javni zahtevi od vlade zahtevali izkop vseh zasutih žrtev, postavitev kostnice in spoštljiv pokop izkopanih mrtvih.
Tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Tadej Bajd je s člani predsedstva akademije premiera Mira Cerarja spomnil, da bomo letos praznovali 70-letnico konca druge svetovne vojne in 25-letnico plebiscita. Ob tem se bomo spomnili tudi pomorov, ki jih je zagrešila tedanja oblast. Pomorjeni niso bili izbrisani le iz knjige živih, ampak tudi iz knjige mrtvih. Ni jim bila odvzeta le pravica do življenja, ampak tudi pravica do groba. »Huda jama [je] najočitnejši dokaz, da Slovenci tudi v lastni, samostojni državi nismo izpolnili dolžnosti do nepokopanih mrtvecev,« so zapisali akademiki in pozvali vlado, naj zagotovi izkop v Hudi jami zasutih žrtev, postavitev kostnice in pogrebni pokop do zdaj nepokopanih.
Država naj ne zavira odkrivanja resnice
Predsednik komisije vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman meni, da je treba ob letošnjih obletnicah upoštevati realnost slovenske družbe, da slavimo zmago partizanskega gibanja, na drugi strani pa katastrofo, kar zmaga tega gibanja pomeni za njegove nasprotnike. Dobro bi bilo, da bi država uravnovesila ta dva polarna dogodka, da se polemika in dialog odkrivanja resnice spodbujata, in ne zavirata.
Omogočiti je treba reševanje tistih vprašanj, ki so že dolga leta kronično nerešena in ki izhajajo iz obveznosti Slovenije po mednarodnem pravu. V zvezi s prikritimi grobišči je treba upoštevati vsaj zakon o vojnih grobiščih in zakon o varstvu kulturne dediščine. Ker ni videti realnih možnosti, da bi se gradnja spomenika žrtev vseh vojn začela in končala letos, bi bilo razumno, pravi za Delo Dežman, da se ta denar uporabi za reševanje teh vprašanj.
V rovu sv. Barbare se izvaja sanacija, s katero bo preprečen razpad konstrukcije. Zato si komisija prizadeva za nadaljevanje prekopa žrtev iz prvega jaška, ureditev pokopališča zunaj rudnika, razglasitev rova za kulturni spomenik državnega pomena in odprtje za javnost. Dežman opozarja, da je to samo en spomenik, poznamo pa še veliko drugih, ki so prav tako neurejeni. Povsem je zastalo tudi mednarodno urejanje grobov z Nemci, ne tečejo postopki s Hrvati, Srbi in Črnogorci. Komisija si ves čas prizadeva, da se bo urejanje nadaljevalo. Ne le prikrita grobišča, tudi partizanski grobovi niso urejeni.
Zakon o dostojnem pokopu
Dežman tudi pričakuje, da se bo politika hitro odločila, ali je novi zakon o dostojnem pokopu, ki ga je pripravila Nova Slovenija, primeren oziroma ali je noveliranje starega zakona mogoče. Prelaganje odgovornosti med strankami, vlado, predsednikom republike in ministrstvom za delo je treba prekiniti. Tudi iz poročil varuha človekovih pravic je razvidno, da organi očitno ne opravljajo svoje funkcije. Zato se Dežman sprašuje, ali bo treba opozoriti mednarodno javnost, da v eni od članic EU ne upoštevajo civilizacijskih norm.
