M. P., K. Š., Z. P., J. Š. A, Ma. J.
Ljubljana - Ob včerajšnjem podpisu arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško smo nekaj uglednih državljanov - univerzitetnih profesorjev, kulturnikov, gospodarstvenikov - vprašali, kakšno je njihovo mnenje: ali arbitražni sporazum podpirajo ali ne. Večina naših sogovornikov ga podpira, nekateri pa so v dilemi.
Dr. Slavko Splichal, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani:
»Sporazum podpiram iz preprostega načelnega razloga: politika mora spore in probleme reševati, ne pa jih ustvarjati. Vprašanja meje med Slovenijo in Hrvaško so bila doslej pogosto zlorabljena za generiranje sporov kot sredstvo populističnega in nacionalističnega politikantstva. Sporazum bo to neproduktivno stanje presegel. Ali bo na koncu prinesel tudi trajno rešitev in koliko bo ta skladna z interesi Slovenije, je seveda drugo vprašanje. V tem trenutku se mi zdi predvsem pomembno, da bo sporazum odprl dogovarjanje, v katerem bosta morali obe strani pretehtati tudi legitimnost zahtev in pričakovanj svoje sosede, ne le dokazovati legitimnosti lastnih predlogov. Seveda pa si ne delam utvar, da bi se ta presoja lahko povsem izognila manipulativnim posegom na eni in drugi strani.«
Dr. Jože Pirjevec, Fakulteta za humanistične študije v Kopru:
»Verjetno je arbitražni sporazum edina pot za rešitev problema, ker se sosednji državi očitno nista medsebojno zmožni dogovoriti. Treba je najti grešnega kozla, ki bo rešil problem, tako pa bi problematiko umaknili z mize. Zavedati se moramo, da Sloveniji vprašanje nerešene meje izredno škodi na mednarodnem področju. Sporazum je dober kompromis, saj je jasno, da sta morali obe strani nekoliko popustiti. Menim, da kompromis ni nemogoč, zato se Slovencem vsekakor izplača sprejeti arbitražni sporazum, da bomo lahko tudi do drugih sosedov lahko nastopali bolj suvereno.«
Dr. Janko Prunk, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani:
»Glede sporazuma sem v dilemi. Gre za to, da se razmeji ozemlje, ki je posest Hrvaške in Slovenije. Če bi to bilo že razmejeno, tega problema zdaj ne bi bilo. Zato tu ne gre za to, da mi kaj izgubljamo oziroma nam kdo kaj odstopa. To je dediščina skupne jugoslovanske države, kjer smo tudi imeli skupni akvatorij. To, da se to uredi, nedvomno podpiram. Gre pa za taktiko in strategijo, ki sta v politiki vsaj toliko pomembni kot vsebina. Za oceno, kako je arbitražni sporazum formuliran, premalo poznam pravo. Poslušam pa moje slovenske kolege, ki se med seboj prepirajo. Najbliže sem temu, kar govori dr. Miro Cerar. Ne vem, ali bodo naši mednarodni pravniki na arbitražni komisiji kos Hrvatom. Zelo me je tudi presenetilo, da je javno mnenje tako zelo proti temu sporazumu, in se čudim, da predsednik vlade, ki je ves svoj moralni in politični kapital vložil v to zadevo, kljub temu še vztraja. Sprašujem se, kakšno strategijo ima, če bo sporazum na referendumu padel.«
Boris A. Novak, pesnik:
»V pat poziciji, kamor so Slovenijo in Hrvaško potisnili nestrpneži z obeh strani, je rešitev mejnega spora s pomočjo arbitraže edina modra, obojestransko koristna, državniška, dobrososedska, evropska poteza.«
Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma:
»Podpis za arbitražno rešitev nerešenih mejnih vprašanj s Hrvaško podpiram, kot podpiram tudi čim hitrejši vstop Hrvaške v EU. Z obeh strani gre za prvi resnejši korak v tej smeri in to je najpomembnejše. Naj dodam še to, da sem že rahlo utrujen od osemnajstletnih prestižnih bojev, kdo je glede teh vprašanj bolj pameten in kdo bolj neumen. Pa tudi od želja prevelikega števila politikov in strokovnjakov, da bi ti boji trajali še naslednjih 18 let in da bi tudi po 40 letih ostalo vse po starem. Odnosi s sosedi morajo biti končno urejeni!«
Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela