Tiskane izdaje
Zanima jih, fotoreporterje, torej citat resničnosti, trenutek podobe, pravzaprav zavzetje trenutka, njegova večna, pomenljiva ustavitev, a tu ni na prvi pogled nič presežnega, javnosti s svojimi fotografijami govorijo o tistem, kar je načelno dosegljivo in vidno vsem, a s svojim posebnim pogledom in trenutkom pogleda so njihove fotografije sposobne dati od sebe več. Eden od portretirancev v dokumentarnem filmu o življenju slovenskih fotoreporterjev izpred desetletja je to ubesedil z mislijo, da morajo fotoreporterske fotografije preprosto povedati več kot spremno pisanje, odkriti nezapisano. To šele je fotožurnalizem, ki da nekaj nase. Delova fotoreporterska ekipa se tega gotovo zaveda, ne nazadnje nadaljuje tradicijo, ki je še kako opazna pri tistih, katerih naloga je zbirati slovenska fotografska pričevanja: od skoraj poltretjega milijona enot, ki jih kot slovensko fotografsko zapuščino hrani fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije, je skoraj šeststo tisoč negativov iz zbirke časnika Delo.
Ko so lani pozimi Delovi fotografi postavili na ogled tisto, kar gre v časniku dobesedno nad besedo, so iz svojih fluidnih, vsak dan večjih fotografskih opusov seveda izbrali tiste »slike nad besedo«, ki jim pomenijo vsebinski ali formalni presežek lastnega dela, torej nekakšen ljubi ostanek, ki po svojem konceptu ne sodi v njihovo siceršnje vsakodnevno početje vpisovanja fotografskih podob v kolektivni spomin. Selektorji lanske razstave v Cankarjevem domu so navrgli, da so izbrali tako gradivo, ki fotoreportersko početje predstavlja kot prizadevanje, ukvarjajoče se s preoblikovanjem stvarnosti oziroma humanizacijo življenja, in niso se motili, to je pravo bistvo žanra, početje, ki ne skriva vpletenosti in prizadetosti.
Fotoreporterji so varuhi spomina posebne vrste, namesto nas od blizu gledajo vse tisto, kar bi morda večina hotela prezreti, z uspešnimi podobami, izrisanimi v znamenitem Cartier-Bressonovskem »odločilnem trenutku«, nam kažejo vse tisto, kar se skriva za dogodki, o katerih poročajo novinarji, s svojimi objektivi izrisujejo tako kontekst kot komaj opazne drobce časa, ki posamezno novinarsko zgodbo dopolnijo s pogledom sočloveka in dajo pričevanju zaresno kredibilnost in odličnost. Ta pogled seveda ne more dobro delovati, če pristaja le na nenehno empatijo kičaste vrste ali zgolj na hlastno tabloidno predrznost - svetloba, ki riše podobje takih izbranih fotografij, se včasih sicer lahko zdi tudi protestniška, ironična, nesramna, vedno pa v izpuhtelem času išče izostreno človekovo resnico in jo postavlja v okvir. Šele takim pričevanjem potem lahko rečemo s puhlico, da zmorejo odtehtati tisoč besed. Ali en sam lucidni pesniški uvid.
Po tri taka dejanja odlične reportažne fotografije, ki s prefinjeno vizualno estetiko sporočajo svojo zgodbo o času in njeni skriti resnici, tukajle objavljene kot večja, srednja in mala enota, a v resnici klasičnih razstavnih dimenzij, je za tokratno dobrodelno dražbo izbralo enajst Delovih fotoreporterjev, Matej Družnik, Jure Eržen, Uroš Hočevar, Tomi Lombar, Mavric Pivk, Tadej Regent, Jože Suhadolnik, Blaž Samec, Roman Šipić, Leon Vidic in Voranc Vogel.
