Strah je pogosto ovira za iskanje pomoči  

Mnoge mlade v stiski je strah stigmatizacije, strokovnjaki so slabo dostopni.  
Objavljeno
22. maj 2018 20.00
Posodobljeno
22. maj 2018 20.29
Mladi ponavadi poiščejo pomoč zelo pozno. FOTO: Shutterstock
Ljubljana – Poleg pomanjkanja psihiatrov in kliničnih psihologov ter zelo dolgih čakalnih vrst mladi v duševnih težavah pogosto ne dobijo pomoči, ki jo potrebujejo, tudi zaradi sramu in strahu pred stigmatizacijo. To kažejo izsledki raziskovalne naloge na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Pred kratkim sprejeta resolucija o duševnem zdravju, ki je prvi strateški dokument na tem področju, je vsekakor korak v pravo smer, bo pa za pomoč mladim, ki se znajdejo v stiskah, v družbi treba narediti še marsikaj. To lahko sklepamo tudi iz raziskave Dostopnost organiziranih oblik podpore mladim v psihosocialnih in duševnih težavah in konteksti teh težav, ki so jo na pedagoški fakulteti izvedli med oktobrom 2017 in februarjem 2018, financiralo pa jo je ministrstvo za zdravje.


Šele ko je postalo nevzdržno


»V sedemletnem obdobju je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje število otrok in mladostnikov s končno diagnozo duševne in vedenjske motnje naraslo za 71 odstotkov, število receptov za psihiatrična zdravila pa se je povečalo za skoraj 50 odstotkov. Porast je tako velik kot še nikoli v zgodovini, kar pa ni slovenska posebnost, podobno opažajo tudi v drugih zahodnih državah,« je statistični okvir predstavil Bojan Dekleva.

V raziskavi, pri kateri so sodelovali še Mija Marija Klemenčič Rozman, Špela Razpotnik, Matej Sande, Juš Škraban in Darja Tadič, pa so se osredotočili na uporabniško perspektivo. Zato so s pomočjo 131 intervjuvarjev opravili poglobljene pogovore s prav toliko mladimi odraslimi, ki so zdaj starejši od 20 let in so iz svoje izkušnje govorili o tem, kako so se spopadli s stiskami. Prihajajo iz vse Slovenije, iz družin z različnimi socialno-ekonomskimi statusi ter z zelo različnimi težavami, med katerimi so po številnosti izstopale depresije, anksioznost, motnje hranjenja, samopoškodovanje in samomorilne misli oziroma poskusi in stanja po raznih vrstah nasilja (spolnega, v družini, medvrstniškega).

»Večina mladih se je odločila poiskati pomoč precej pozno, ko niso več zdržali, ko jim je bila situacija neznosna ali ko se je zgodilo nekaj zelo alarmantnega. Tipično pa so se najpogosteje obrnili na osebne zdravnike, precej manj pogosto pa na šolske svetovalne službe ali center za socialno delo,« je del ugotovitev povzela Darja Tadič. Prvi podporniki in zaupniki mladih v duševnih stiskah so skoraj izključno družinski člani, najpogosteje mame, kar je v skladu s siceršnjo sliko o tovrstnih težavah, ki naj bodo »stvar družine«.
 

Več slabih izkušenj kot dobrih


Pri vstopu v formalni sistem pomoči so večinoma naleteli na zelo dolge čakalne dobe, obravnave so bile zelo redke in tudi kratkotrajne, pogosto geografsko oddaljene. To je za mlade iz revnejših družin pogosto velika ovira.

Poleg teh objektivnih preprek pa je precej tudi subjektivnih razlogov, zaradi katerih se mladi pozno odločijo za iskanje pomoči – nekateri so se bali prisilnih hospitalizacij, vpisa diagnoze v kartoteko, ki bi jih potem spremljala vse življenje, ali da bi bili odvzeti družini. Še pogosteje pa so imeli zadržek, da ne bi bili videti šibki, da se jih bodo ljudje začeli izogibati ali bi jih vrstniki izločili. Bali so se stigmatizacije in da bi bilo družine zaradi njih sram. Prav bojazen pred etiketiranjem je nekaterim preprečevala, da bi se obrnili na šolsko svetovalno službo, ki naj bi se ukvarjala s problematičnimi otroki, kot so se izrazili intervjuvanci.

Zadovoljstvo mladih s prejeto pomočjo je bilo mešano, v nekoliko večjem deležu negativno kot pozitivno, je bila pa ta ocena precej povezana z odnosom strokovnjakov do njih – cenili so, če so bili zainteresirani, spoštljivi, prijazni, odprti in jih niso patologizirali. Velik delež je dobil predpisana zdravila, nekaterim so jih, po lastnem mnenju, predpisali prehitro in rutinsko, brez poznavanja njihovih okoliščin.

Ali je duševnih težav res toliko več ali smo samo toliko bolj občutljivi zanje? »Enostavnega odgovora na to ni. Gre za preplet več stvari. Na splošno pa smo opazili premalo razvit in prisoten celoten spekter podpornih mrež. Več pozornosti je treba posvečati razvijanju socialnih mrež, prostorov in dejavnosti, ki bodo mladim omogočali doživljati občutek pripadnosti in sprejetosti. To je protiutež atomizaciji in individualizaciji, ki povzročata duševne stike in otežujeta iskanje pomoči. Mladi so govorili o osamljenosti in kako so prepuščeni sami sebi. Ljudje smo socialna bitja, ki potrebujemo druga bitja,« je strnil Bojan Dekleva. Da bodo imeli podporo v svojih bližnjih, pa je nekaj, česar se ne da urediti sistemsko.