»Srce Slovenije, skozenj se pretakajo tovori v svet«

Koper − »Prignali so nas kot sužnje v Egiptu na popolnoma pust kraj, samo takšni veliki kamni so bili okoli. Te kamne smo nalagali na vozičke in jih porivali do morja, kjer smo jih stresli in tako utrjevali obalo,« se je na včerajšnjem odprtju razstave o 60 letih razvoja Luke Koper spominjal 77-letni režiser, dramatik in esejist Dušan Jovanović, ki je poleti leta 1957 kot brigadir, sicer dijak Gimnazije Moste Ljubljana, poldrugi mesec udarniško pomagal graditi pristanišče.

»Ti kamni so bili veliki, jaz pa rahitičen. Zame in celo za močnejše starejše fante je bilo to zelo težko. Zvečer smo v šotorih v Ankaranu popadali na ležišča kot pokošeno seno. Ko sem čez leta poslušal o uspehih Luke Koper, sem si rekel: 'Pa saj sem bil tam.' Vedno ko pridem v Koper, sem ponosen, da sem temu mestu nekaj dal. Rad imam to mesto, ki je doživelo neverjetno arhitekturno, kulturno, finančno transformacijo, v vseh pogledih je eno najlepših v državi, z velikimi možnostmi, ki jih daje gospodarstvu, ker se skozi to srce Slovenije pretakajo tovori v ves svet,« je na odprtju razstave Od Sv. Andreja do Sv. Katarine dejal Dušan Jovanović.

Beograd nasprotnik Kopra

Z razstavo so proslavili včerajšnji dan pomorstva in enega od dogodkov ob 60. obletnici začetka Luke Koper. Že decembra 1958 je ob prvi pomol pristala ladja Splošne plovbe Piran Gorica, čeprav so gradnji koprskega pristanišča močno nasprotovali v Beogradu. O tem je pripovedovala zgodovinarka dr. Nadja Terčon, ki je pojasnila, da so konec leta 1956 ustanovili Upravo za melioracijo Koprskega zaliva. Kasneje je investicijo prevzela Vodna skupnost Koper, ki je gradila 400 metrov operativne obale koprskega tovornega pristanišča, najprej na območju Sv. Andreja (Koprčanom bolj znanega kot Bošedraga). Podjetje s prvotnim imenom Pristanišče Koper pa je bilo uradno ustanovljeno 23. maja 1957. Največje zasluge za gradnjo pristanišča je imel po njenih besedah Danilo Petrinja, eden od vizionarjev in razvojnih stebrov slovenskega pomorstva. Uradna politika je podpirala razvoj reškega pristanišča, kamor so pretežno usmerili odškodnino, ki jo je tedanja Jugoslavija dobila na račun izgubljenega tržaškega pristanišča.

Razstava, ki so jo odprli v prostorih Pokrajinskega muzeja Koper, govori tudi o tem, da je zlata doba Kopra najprej trajala le do leta 1719, ko so Trst in Reko razglasili za (carinsko) svobodni pristanišči. Dokončno pa je Koper izgubil svojo dominantno vlogo s propadom Beneške republike oziroma z odločilnim udarcem − z dograditvijo železnice Dunaj–Trst leta 1857. Šele 110 let kasneje so tudi do koprskega pristanišča (z denarjem Luke Koper, kar bi bilo skoraj usodno zanjo) zgradili prvi tir in Koper je spet začel svoj vzpon. Leta 1973 so prišli prvi kontejnerji, tedaj je bilo prostora za 2400 kontejnerjev, danes ga imajo za 950.000.

Pomorska šola kot temelj

Osrednja proslava ob dnevu pomorstva je bila zvečer v portoroškem Avditoriju posvečena 70-letnici pomorske šole. Ustanovili so jo 1. marca 1947 v Žusterni kot Slovensko pomorsko trgovsko akademijo, leto kasneje so jo preselili v Piran, leta 1951 pa bi jo bili skoraj ukinili. Toda leta 1962 so zanjo zgradili nove prostore v Portorožu in po 70 letih predstavlja temeljni kamen razvoja slovenskega pomorstva. V teh letih so izobrazili več kot 6000 dijakov navtikov, strojnikov, logistov, električarjev in elektrotehnikov, ladjedelcev, ribičev in nekaj časa tudi kmetijskih tehnikov.