Srečni naj srečo delijo z manj srečnimi

Jesenice – »Zavedamo se, da je družba močna takrat, ko je močan njen najšibkejši člen,« ob deseti obletnici delovanja društva Up z Jesenic pravi njegova predsednica Faila Pašić Bišić. V tem času so pomagali mnogim, ki so se znašli v stiski zaradi bolezni, starosti, izgube službe, pa tudi beguncem in drugim deprivilegiranim.

Zakaj je nastalo društvo Up?

Osnovni namen je bil, ponuditi alternativo vpeljanemu sistemu socialne, humanitarne in razvojne pomoči. Nevladne organizacije lajšamo socialno breme države in zadovoljujemo obstoj petih osnovnih potreb, po hrani, zatočišču, izobrazbi, zdravstvu in ekonomskem preživetju – kjerkoli in kadarkoli je mogoče. Glede na socialno nepravičnost, s katero se srečuje svet, smo načrtno postali glas stigmatiziranih, deprivilegiranih, osamljenih, bolnih, pozabljenih. Želimo biti katalizator, inspiracija in motivacija srečnim ljudem, da svojo srečo delijo z manj srečnimi. Prepričani smo, da ima vsak človek, ki je zmožen poskrbeti zase, možnost poskrbeti tudi za kogarkoli drugega.

V katere dejavnosti usmerjate največ energije?

V opolnomočenje in socialno aktivacijo, izobraževanje ter sistemske in inovativne rešitve za področje socialnega varstva, v socialno podjetništvo, vse to za preprečevanje revščine in zdrsa vanjo. Zavedamo se, da revščine ne ustvarjajo revni, temveč ekonomski in socialni sistemi. Če svoje življenje kreiramo na domnevah, ki podcenjujejo človeške zmožnosti, potem smo tudi sami ustvarjalci revščine.

Kdo vse deluje v društvu? Koliko imate članov, prostovoljcev?

Društvo je odvisno od poslovanja z državo oziroma razpisanih sredstev. Brez prostovoljcev in njihovega prispevka bi delovalo zelo okrnjeno. V naši bazi prostovoljcev imamo evidentiranih več kot 300 oseb, ki se različno vključujejo v projekte in programe, ki jih izvajamo. Vse, kar želimo doseči, je odvisno od našega razmišljanja. Svet v nas in okoli nas ustvarjamo glede na stanje svojega duha.

Do katerih spoznanj ste prišli z delom v društvu? V kakšnem svetu živimo?

Spoznali smo, da je revščina nevarnejša od medetničnih sporov, terorizma, fundamentalizma. Posameznike vodi v brezup in brezupna dejanja. Je najresnejša grožnja svetovnemu miru. Med bogatimi narodi so vojne zelo redke. Ko se zgodi, da so kršene človekove pravice eni osebi, se ljudje aktivirajo, zbudijo in protestirajo. Ko ta kršitev zajame pol svetovnega prebivalstva, ljudje odvrnejo pogled in nadaljujejo svojo pot. Ljudje morajo dobiti in imeti jasno predstavo o tem, v kakšnem svetu želijo živeti. V mirnem, socialnem, pravičnem, bogatem ... V svetu, ki se spreminja s svetlobno hitrostjo, to ni samoumevno in je treba prevzeti odgovornost za spremembe, ki bi se lahko zgodile, a se niso.

Kakšna je vloga države? Zdi se zadovoljna, saj jo nevladni sektor kot producent socialnih storitev razbremenjuje.

Socialna politika naj bi pripomogla k zmanjševanju socialnih stisk. In od socialne države pričakujemo, da bomo dostojno živeli vse svoje življenje, ne glede na starost in vlogo v družbi. Participacija nevladnih organizacij v civilni družbi, zlasti tistih, ki prispevajo k družbeni kohezivnosti, in partnerstvo z vlado sta lahko ključna dejavnika za implementacijo socialnih sistemov in korekcijo vsega nepravičnega. Nevladne organizacije so podaljšana roka vladnih sistemov, žal pa samo z 0,7 odstotka zaposlenih naredimo velike spremembe.

Kako javnost sprejema vaše delo?

Določeni cilji in projekti zahtevajo podporo okolja, in če je organizacija sposobna to podporo tudi pridobiti, govorimo o visoki stopnji socialnega kapitala. Zaupanje in kooperativnost sta temelj vsake organizacije. Javnost je lahko zelo dialoška ali pa zelo konfliktna. V času begunske krize, ko smo bili 24 ur na dan prisotni na meji in v obmejnem prostoru ter asistirali državi in se z njo usklajevali, so nam to mnogi očitali. Človek, ki se ukvarja s humanitarnim delom, ne more in ne sme imeti miselnih ovir. Enako bi se odzvali, če bi begunski val krenil iz Ukrajine.

Kaj pričakujete v prihodnjih desetih letih? Kaj vas skrbi?

Najboljša pomoč je tista, ki bo posameznika vključila v aktivno življenje in ga pri tej aktivnosti ohranila dlje časa. Svet se spreminja in človek se mora spreminjati z njim. Če smo posodobili sisteme in način življenja, je treba »posodobiti« tudi filozofije in strukture naših življenj. Oblike izobraževanja naj bodo bolj življenjske in manj šolske. Biti aktiven del skupnosti oziroma družbe in se potrditi kot posameznik, mora biti in ostati življenjski cilj. Skrbijo me tisti, ki občutka pripadnosti nikoli ne bodo razvili. En človek je dovolj, da uniči vse tisto, kar so drugi ustvarjali desetletja. Zato je naloga vsakogar, ki je svojo pripadnost družbi že utrdil, pomagati tistim, ki to pot še iščejo.