prof. dr. Darja Mihelič
»O arbitraži še ni dogovora« je bilo v začetku oktobra sporočilo s tretjega srečanja slovensko-hrvaške komisije mednarodnopravnih strokovnjakov za reševanje vprašanja mejà. Obravnavalo je hrvaški predlog dogovora o Piranskem zalivu in vprašanje, ki naj bi ga v zvezi z njegovo razmejitvijo zastavili mednarodnemu pravosodnemu organu. Zdi se, da glede Piranskega zaliva obe strani pristajata na mednarodno arbitražo. Dr. Miha Pogačnik, ki vodi slovenski del pogajalcev, je po srečanju optimistično izjavil, da misli, da so sogovorniki na dobri poti in da so naredili pomemben korak proti polovici usklajevanja spornih vprašanj. Dr. Davorin Rudolf, vodja hrvaškega dela komisije, pa je na srečanju s hrvaškimi ribiči v Umagu povedal, da sredinska črta ni končna meja v Piranskem zalivu, veljala pa naj bi, dokler spor ne bo urejen. Že naslednji dan pa je je dr. Rudolf pojasnil, češ da so mediji njegovo izjavo napačno povzeli in da ni rekel nič v smislu, da sredinska črta ni končna meja v zalivu.
Glede reševanja mejnih vprašanj s Hrvaško na mednarodni ravni zbuja dodatno skrb vsaj delna nenaklonjenost mednarodne javnosti do Slovenije in njenih stališč do Hrvaške (članek Boža Mašanovića Prikrita ost proti Sloveniji v Delu 7. oktobra). Zdi se, da Hrvaška pri pridobivanju naklonjenosti v mednarodnih krogih prehiteva Slovenijo. To zbuja bojazen, da bo Slovenija v primeru mednarodne arbitraže o meji s Hrvaško oškodovana.
Vtis je tudi, da slovenski del pogajalcev o mejah s Hrvaško nevešče in nespretno zastopa slovenska stališča. Je morda celó pomanjkljivo poučen o konkretnih zgodovinskih dejstvih, ki nasprotujejo - četudi »samó« začasni - predlagani sredinski razmejitvi v Piranskem zalivu?
Zgodovinska dejstva
Poizkusimo malce osvežiti spomin o zgodovini kopnih in morske meje v zalivu in njegovem zaledju! Piranski zaliv je od 13. stoletja pripadal najprej piranski komuni, nato (1283-1797) piranski podestariji pod beneško oblastjo. Obsegali sta ozemlje od sredine rta Ronek do sredine polotoka Savudrija ter pas zaledja. Po Napoleonovih vojnah je v obdobju francoske oblasti (1807-1813) z zalivom - znotraj piranskega distrikta - gospodarila piranska občina, nato pa od 1814 pod avstrijsko oblastjo glavna občina Piran, ki je obsegala podobčine Piran, Savudrijo in Kaštel. V letih 1818-1821 so v Istri začeli pripravljati zemljiški kataster, ki je bil končan 1896. Piranska občina je obsegala katastrske občine Piran, Sv. Peter, Kaštel in Savudrijo, ki so obdajale Piranski zaliv. Po prvi svetovni vojni (1914-1918) je Istra pripadla Italiji. Piranska občina je ostala nespremenjena, ohranila je tudi pravice nad morjem, ki je oblivalo njeno obalo.
V drugi svetovni vojni (1939-1945) je Italija sodelovala na strani agresorjev, a je pred koncem vojne (jeseni 1943) kapitulirala. V Istri je med vojno delovalo slovensko in hrvaško odporniško gibanje. Da bi jasno razmejili njuni rekrutacijski območji za novačenje vojaških obveznikov, je februarja 1944 prišlo do dogovora, ki je kot kopno mejo hrvaških in slovenskih kompetenc določil prikladno geografsko ločníco: južni Dragonjin Kanal sv. Odorika. Taka meja je usodno okrnila ozemlje, ki je stoletja pripadalo Piranu. Meje na morju dogovor ni omenjal, saj je bilo morje za potrebe nabora brezpredmetno.
Po koncu vojne je bil glede italijansko-jugoslovanske razmejitve sprejet predlog, naj na delu širšega tržaškega okoliša in severozahodne Istre nastane tamponsko Svobodno tržaško ozemlje, razdeljeno v coni A in B. Druga je zajemala severozahodno Istro med Debelim rtičem in Novigradom (reko Mirno) in bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Na njenem območju je nastalo Istrsko okrožje z okrajema Koper in Buje. Civilno oblast v njem je opravljal Istrski okrožni ljudski odbor, ki je izdajal uradni list (UL), v katerem je objavljal oblastne odloke, odredbe in druge razglase. Sodno oblast so v Istrskem okrožju izvajala okrajna ljudska sodišča v Bujah, Kopru in Piranu. Zadnji dve sta bili kompetentni le za sodna področja severno od reke Dragonje (UL I./1, 1. 9. 1947).
Primer naselja Mulini
Kot je zapisal kolega Primož Pipan z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU v diplomskem delu Čezmejno sodelovanje ob slovensko-hrvaški meji v Istri kot zunanji meji Evropske unije (Ljubljana 2004, str. 11), je bilo z razmejitvijo po Dragonji lokalno prebivalstvo južno od nje ponekod nezadovoljno in je doseglo njene spremembe. Zapisnik V. rednega zasedanja Istrskega okrožnega ljudskega odbora 29. 6. 1948 v Piranu (UL št. II./6, 30. 11. 1948) omenja, da je tajnik izvršilnega odbora predložil dopis prebivalcev naselja Mulini, ki so prosili, da bi jim Istrski okrožni ljudski odbor dovolil odcepitev od krajevnega ljudskega odbora Kastel v okraju Buje in priključitev v krajevni ljudski odbor Sičjole (v okraju Koper). Tej prošnji je Istrski okrožni ljudski odbor soglasno ugodil.
Prebivalci Mlinov v svojih stremljenjih niso bili osamljeni. V zapisniku VIII. rednega zasedanja Istrskega okrožnega ljudskega odbora 17. in 18. 7. 1949 v Kopru (UL IV./1, 25. 1. 1950) naletimo med predlogi upravno-teritorialnih sprememb v koprskem in bujskem okraju, da se del zaselka Božini s hišama številka 1019 in 1020, krajevni ljudski odbor Kaštel, okraj Buje, priključi zaselku Božini v območju krajevnega ljudskega odbora Sečovlje, okraj Koper. Danes »sporni« zaselki na levem bregu Dragonje so bili torej v letih 1948 in 1949 uradno (!) izločeni iz bujskega in pripojeni h koprskemu okraju.
Leta 1954 je bilo Svobodno tržaško ozemlje ukinjeno, cona B pa je prešla pod suverenost Jugoslavije. Koprski okraj je bil priključen republiki Sloveniji, bujski pa republiki Hrvaški, pri čemer pa republiki oziroma njune obmejne občine razmejitve po Kanalu sv. Odorika niso jemale preveč togo. Kot primer za to trditev naj navedemo Odlok o razglasitvi Krajinskega parka Sečoveljske soline in Odlok o razglasitvi posameznih naravnih spomenikov in spomenikov oblikovane narave v občini Piran, ki sta ju decembra 1989 - poldrugo leto pred slovensko osamosvojitvijo - sprejeli Skupščina občine Piran in Skupščina Kulturne skupnosti občine Piran. Krajinski park je na jugu segal prek Kanala sv. Odorika do obronkov Savudrije. Strokovne naloge v zvezi z varstvom omenjenih naravnih znamenitosti naj bi opravljal Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran (Uradne objave občin Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Postojna, Sežana, št. 5, 26. 1. 1990).
Od Debelega rtiča do Savudrije
Toliko o kopnem. Kaj pa je mogoče reči o meji v Piranskem zalivu, ki uradno ni bila nikdar določena? - Kot je zapisal Lucijan Kos v delu Ekonomski i pravni aspekt podjele našeg obalnog mora (Pomorski zbornik Društva za proučavanje i unapređenje pomorstva Jugoslavije, Knjiga 8, Zadar 1970, 179-261), so v drugi Jugoslaviji jadransko območje teritorialno »pokrivale« republike Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna gora in njihove obalne in otoške občine. Ribolov se je opravljal po načelu, da je obalno morje Jugoslavije enotno ribolovno območje, ki ne pozna občinskih in republiških mejà. Dovoljenja za opravljanje gospodarskega ribolova in izkaznice članov pomorskih športnih ribolovnih društev so bili pod določenimi pogoji veljavni po celotnem jadranskem ribolovnem morju. Dovoljenja za nečlane so bila omejena na območje občine, ki jih je izdala, razen če je prišlo do medobčinskih sporazumov, ki so dovoljenje posamezne občine priznavali na širšem območju. Kos opisuje tudi območja občin. Piransko naj bi segalo na severovzhodu do sredine linije, ki spaja rt Ronek pri Izoli in svetilnik Banco Mula di Muggia jugovzhodno od Gradeža, na severozahodu do črte, ki spaja točko sredi omenjene linije s sredinsko točko na liniji med severno obalo rta Savudrija in južno obalo pri Gradežu, na jugozahodu pa do črte, ki povezuje sredino razdalje med severno obalo rta Savudrija in južno obalo pri Gradežu z ustjem Dragonje oziroma s kopno medrepubliško mejo Slovenije in Hrvaške. Jugozahodna meja piranskega območja (z umaškim) bi po tem opisu tekla po morju vzdolž Savudrije v azimutu (smeri) 310°, kar je južno (!) od središčne črte Piranskega zaliva. Kosovo delo seveda ni zakonski akt, ampak poskus strokovne opredelitve uradno neobstoječih morskih razmejitev.
Slovenija oziroma njene obalne občine so po drugi svetovni vojni morje od Debelega rtiča do Savudrije v praksi dojemale kot svoje območje. Uradne objave občin Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Postojna, Sežana (št. 42) so 11. 12. 1987 priobčile Odlok o morskem ribištvu Skupnosti obalnih občin Koper, sprejet 12. 11. 1987. Njegov 7. člen mimogrede opredeljuje ribolovno morje Slovenije: to se razprostira »med rtom Savudrija in rtom Debeli rtič«, kar ponazarja tudi karta Slovenska obala in zaledje v merilu 1 : 50.000, ki je sestavni del odloka. Republika Hrvaška oziroma umaška in bujska občina temu odloku in taki ribolovni praksi pred brionskim dogovorom (7. 7. 1991), ki naj bi na morju v novih političnih razmerah ohranil obstoječe stanje na dan 25. 6. 1991, niso ugovarjale.
Je torej res smotrno, da, dokler ne pride do končne razmejitve, pristajamo na za nas neugodno in pred 25. junijem 1991 nikdar uveljavljeno sredinsko mejo v Piranskem zalivu?
Piše prof. dr. Darja Mihelič Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, Ljubljana
Iz priloge Znanost četrtkovega tiskanega Dela!