»Staranje družbe je realnost«

Pogovor s prvo neodvisno strokovnjakinjo za uveljavljanje človekovih pravic starejših Roso Kornfeld Matte.

Objavljeno
16. januar 2015 18.46
bsa*starostniki
Barbara Hočevar, notranja politika
Barbara Hočevar, notranja politika

Ljubljana - Približno pol milijona prebivalcev Slovenije je starejših od 60 let, leta 2030 pa bo ta skupina dosegala že skoraj 32 odstotkov prebivalstva. Položaj starejših pa se je, po izsledkih globalnega indeksa Help Age, v zadnjem letu poslabšal.

Rosa Kornfeld Matte je prva neodvisna strokovnjakinja za uveljavljanje človekovih pravic starejših, ki jo je imenoval Svet za človekove pravice v okviru urada Visokega komisarja ZN za človekove pravice. S tematiko staranja družbe se ukvarja že 30 let, magistrirala je iz gerontologije, bila je direktorica čilskega nacionalnega urada za staranje, med drugim je oblikovala program za starejše na katoliški univerzi v Santiago de Chile.

Kakšna so vaša opažanja po obisku v Sloveniji?

Vtis imam, da se je slovenska država precej dobro lotila politik, povezanih s staranjem prebivalstva. Nekaj vprašanj je vsekakor še treba urediti. Vladne službe in nevladne organizacije se mi zdijo razmeroma povezane, razvijajo se programi za neinstitucionalno skrb na domu. Organizirana je univerza za tretje življenjsko obdobje. Leta 2008 ste sprejeli zakon proti nasilju v družini, s katerim se kazensko preganjajo fizične zlorabe starejših. Veliko je storjenega, še nekaj reči pa je treba narediti. Prva med njimi je, da bi država morala čim prej sprejeti zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je v pripravi že več kot desetletje. Vladi in poslancem bi svetovala, naj se potrudijo, da bodo ti predpisi kolikor je le mogoče hitro ugledali luč sveta. Moje drugo priporočilo pa je poziv k ustanavljanju geriatričnih oddelkov v javnih bolnišnicah in k specialističnemu usposabljanju geriatrov.

Kako ste pridobili informacije o položaju starejših v Sloveniji?

Srečala sem se z več predstavniki vlade, nevladnih organizacij in drugimi, ki se ukvarjajo s tem področjem ter seveda s starejšimi. Moja opažanja so za zdaj preliminarna, uradna bom objavila v poročilu septembra.
Med drugim sem obiskala tudi nekaj romskih naselij. Nekatere skupnosti so dobro integrirane, nekatere pa živijo v zelo slabih razmerah, brez elektrike in vode. Nujno je, da ustrezna vladna služba ukrepa na tem področju, saj je v teh naseljih tudi veliko starejših, ki so bolni, a niso deležni zdravstvene oskrbe.

Dobro je, da se pripravlja strategija za starejše. To je prvi korak, ki bi moral napredovati v urad za starejše. Ta naj se ukvarja z vprašanji, ki posebej zadevajo to populacijo. Povsod, kjer so te službe institucionalizirane, so rezultati boljši.

Urada sicer nimamo, imamo pa stranko upokojencev, in to v vladi.

V nobeni drugi državi nisem opazila, da bi imeli upokojensko stranko, ki bi kotirala razmeroma visoko, kaj šele, da bi bila del vladne koalicije. To se mi zdi zelo dobro.

Vas je Svet za človekove pravice imenoval za neodvisno strokovnjakinjo za uveljavljanje človekovih pravic starejših maja lani.

Drži. In obisk v Sloveniji je moje prvo potovanje v tej funkciji. Obiskala bom več držav na vseh celinah, med drugim pripravljam tudi študijo o tem, kako se zaveze s svetovne konference o staranju v Madridu leta 2002 (Madrid International Plan of Action on Ageing) udejanjajo po svetu. Z ekipo bomo proučili, kaj se desetletje kasneje dogaja na globalni ravni - katere zakone se spoštuje, katere ne in kaj je še treba doreči. Pripravili bomo tudi priporočila.

Ali se zahodne družbe po vašem mnenju na ustrezen način odzivajo na staranje prebivalstva?

Ta pojav je v mednarodnem merilu razmeroma nov, večina vlad precej počasi ugotavlja, da je staranje družbe postala realnost. OZN si prizadeva, da bi pospešili ukrepe in pripravili politike za prilagajanje spremembam. Precej ozaveščanja bo še potrebnega. In to je naša misija.

Ko se bo prebivalstvo resno postaralo, bo ekonomsko in socialno breme tako veliko, da ga ne bodo mogli premagovati, če prej ne bodo sprejeli ustreznih ukrepov. Leta 2025 bo delež prebivalcev, mlajših od 14 let, v večini držav enak deležu starejših od 60 let. In to sta dve skupini, ki praviloma ne proizvajata in nista aktivni na trgu dela. Treba je poskrbeti, da bodo ljudje tistih zadnjih 20 let, ki jih v povprečju živijo po upokojitvi, preživeli kakovostno in dostojno. Države morajo vlagati več v preventivo na zdravstvenem in drugih področjih.