Stiske zaradi skrbi za onemogle svojce

Ljubljana – Osemdesetletna gospa je na začetku marca padla pred svojim blokom. Zlomila si je kolk, kljub rehabilitaciji pa se nikoli več ni mogla postaviti na noge. Njena družina je zdaj ena izmed mnogih, ki se spopadajo s stisko, povezano s tem, da dolgotrajna oskrba pri nas ni ustrezno urejena.


Osemdesetletnica, ki je do takrat živela povsem samostojno, je zaradi operacije preživela več tednov v bolnišnici, v tem času pa so se izrazito začeli kazati znaki demence. Po vrnitvi iz zdravilišča potrebuje 24-urno oskrbo, saj je nepokretna, sama ne more niti na stranišče, tudi psihiatrični izvidi napotujejo na to, da sama zase ni več sposobna skrbeti. Preselila se je k hčeri, glavno skrb zanjo pa je prevzel 30-letni vnuk, ki je brezposelen in zato večino časa doma. Babičin zdravnik mu je predlagal, naj na centru za socialno delo zaprosi za status družinskega pomočnika, saj to delo tudi opravlja.

Institut družinskega pomočnik ima, kot je zapisano na spletni strani ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), pomembno vlogo predvsem pri ohranjanju kakovostne starosti invalidnih oseb. »Namenjen je tistim invalidnim osebam, ki menijo, da jim institucije ne zagotavljajo dovolj intimnosti, individualnosti, solidarnosti, osebne komunikacije, domačnosti in topline,« pojasnjujejo na MDDSZ. Pri statusu družinskega pomočnika – lahko ga pridobi le nekdo, ki se je zaradi tega odjavil iz evidence brezposelnih ali zapustil trg dela oziroma je v delovnem razmerju, krajšem od polnega delovnega časa – ne gre za vzpostavitev delovnega razmerja, mu pa pripada delno plačilo za izgubljeni dohodek 734 evrov na mesec. Po zadnjih statističnih podatkih je bilo leta 2014 v Sloveniji 836 družinskih pomočnikov, ki so jih večinoma financirale občine, delež zanj pa je prispevalo MDDSZ.

Ko se je vnuk gospe oglasil v centru za socialno delo, da bi zaprosil za status družinskega pomočnika, mu je uslužbenka pojasnila, da to počne zaman, saj stanje njegove babice ni tako, da bi izpolnjevala pogoje za to, da bi ji pripadal družinski pomočnik. Družina je bila seveda osupla nad odgovorom, posebno zato, ker skrb za babico vnuka popolnoma zaposluje.

Prispevki kot plača, obravnavano kot transfer

A vendar se pridobitev statusa družinskega pomočnika ne zdi več tako zelo idealna rešitev, če to podrobneje proučimo. Čeprav je ta institut, ki ga je leta 2004 uvedel zakon o socialnem varstvu, prispeval k bolj kakovostnim rešitvam skrbi za invalidne osebe, jim dal večjo avtonomijo ter izboljšal kakovost življenja, status družinskih pomočnikov pa je še vedno nedorečen in nedodelan, opozarjajo na Socialni zbornici Slovenije. »Vsi zaposleni v institucionalnem varstvu imajo po kolektivnih pogodbah popolnoma urejen status zaposlene osebe. Družinski pomočnik, katerega delo poteka 24 ur na dan, ostaja brez pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja, zgolj s plačilom invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb so invalidi oproščeni vseh plačil storitev. Zato se postavlja vprašanje, v katero kategorijo sodijo družinski pomočniki. Dodatek za tujo nego in pomoč, ki je v osnovi namenjen invalidni osebi, se dodeljuje občinam, kot povračilo za izvajanje »pomoči na domu«. Njegovo nadomestilo za izgubljeni dohodek se ravna po zakonu o minimalni plači (prikazano imajo plačilo vseh prispevkov in so tudi davkoplačevalci), znesek pa velja kot socialni transfer,« je opozoril Vilko Kolbl, generalni sekretar Socialne zbornice Slovenije.

»Ni mogoče spregledati dejstva, da je država s statusom družinskega pomočnika breme skrbi za invalidne osebe, ne le v smislu popolne osebne, zdravstvene in socialne oskrbe, temveč tudi s finančnega vidika, v celoti prenesla na invalidne osebe in v primeru starostnikov na njegove bližnje,« je dejal Kolbl.

Ena od problematičnih zadev je, da institut družinskega pomočnika ne razlikuje med otroki, ki so že od rojstva ali zgodnjega otroštva težko bolni, se nikoli ne bodo mogli zaposliti, si ustvariti neko premoženje, in starostniki oziroma drugimi, ki pozneje pridejo v situacijo, ko potrebujejo pomoč pri osnovnih opravilih. Nejasno je še, na primer, kako je po smrti upravičenca z vračanjem deleža, ki ga je za njihovega družinskega pomočnika prispevala občina – če je invalidna oseba lastnica nepremičnine, se ji jo namreč lahko prepove odtujiti v korist občine.

»Družinski pomočniki s svojim delom zagotavljajo pomoč tudi državi, ki s svojimi prostorskimi in finančnimi resursi ne more zagotoviti zadostnih kapacitet, ki jih invalidne osebe potrebujejo. Njihov status se mora sistemsko urediti v predpisih, ki so v pripravi,« je prepričan Kolbl.