Zgodilo se je, kar se ne bi smelo zgoditi. Zdravniki so zaradi varčevalnih ukrepov v zdravstvu stisnjeni ob zid in prenekateri mora že dobro premisliti, ali bo s svojim podpisom omogočil bolniku drago zdravljenje ali ne. Ta teden so zdravniki spregovorili o težavah osnovnega zdravstva poslancem v parlamentu. A če bi prišli zdravniki iz bolnišnic, bi govorili enako. In vsi, tudi poslanci, minister Borut Miklavčič in direktor zdravstvene blagajne Samo Fakin so si bili edini: finančne razmere v zdravstvu so katastrofalne, kolaps se napoveduje že za prihodnje leto. In takrat bodo zdravniki, ki zdaj še zdravijo po svoji vesti in znanju, kakor pravijo, dokončno pred dejstvom, da morajo bolnika odkloniti že pri vratih ali mu pozneje zdravljenje zaradi prevelikih stroškov odreči. Kaj torej narediti?
Razprava v državnem zboru je bila na trenutke ganljiva. Prav vsak od akterjev je predlagal ravno tiste ukrepe, ki jih sam nikakor ne more izpeljati, ampak jih pričakuje od nekoga drugega. In zdelo se je, kot da so se navzoči šele tisti trenutek zavedeli, kam vodi pot, po kateri hodimo.
Tako je, denimo, generalni direktor ZZZS Samo Fakin, ki ima v rokah ves javni zdravstveni denar in številne vzvode nove organiziranosti javnih zavodov, kot primer dobre prakse navedel zasebno bolnišnico, s katero nima tako rekoč nič. France Cukjati, sam zdravnik, poslanec SDS, je, denimo, opozoril, da je nujno treba odpraviti plačno uravnilovko v zdravstvu – kot da ne bi bila ravno njegova vlada v prejšnjem sklicu, ko je bil sam predsednik parlamenta, uzakonila sedanje plačne reforme, s katero je ponovno učvrstila prav uravnilovko. Poslanec Milan Gumzar, LDS, se je čudil, da splošni proračun ne upošteva težav zdravstva – kakor da ne bi imel kot vladajoči poslanec prek svoje stranke čisto nobenega vpliva na proračun, ki je ravno zdaj pripravljen za sprejetje.
Neizpodbitno je, da ima naše zdravstvo premalo denarja. Zanj namenjamo v naši državi manjši delež BDP kot druge evropske države. Čeprav je v sistemu gotovo mogoče še kaj prihraniti, ne bomo v absolutnem znesku zbranega denarja nikoli dosegli razvitih, zdravstvene potrebe pa imamo enake. Prispevne stopnje iz gospodarskih razlogov ne moremo povišati. Krčenje pravic bolnikom bi povzročilo družbeni pretres. Nižanje plač zaradi splošne demoralizacije zaposlenih, ki delajo (vsaj večina) na robu svojih zmožnosti, ne pride v poštev. Zdi se, da smo v slepi ulici. A nekaj sistemskih virov kljub vsemu je in že jutri bo prav nemoralno, če jih ne bomo danes aktivirali.
Najprej je tu skoraj sto milijonov evrov denarja, ki ga zberemo za zdravljenje, a se pretoči prek DDV naravnost iz ene javne blagajne v drugo. Drugo so trošarine na tobak in alkohol, uvedene zaradi zdravju škodljivih učinkov in zato povišanih stroškov zdravljenja, a končajo v splošnem proračunu za druge namene. Tretje so dobički, ki nastajajo v dopolnilnih zavarovanjih in je ta denar zdaj (zakonsko) nemogoče porabiti za zdravljenje. Našteto ni nič novega, a v luči prihajajočega kolapsa zdravstva postaja vse pomembnejše. Šele ko bo vlada Boruta Pahorja vsaj kaj od naštetega vrnila zdravstvu, a bo kriza še kljub temu trajala, bodo državljani privolili, da morajo začeti zategovati tudi lastni pas.
»Zdravstvo je najbolj občutljiv sistem v državi in Borut Miklavčič je kot minister za zdravje najpomembnejši minister v vladi, moral bi kotirati najviše in vlada bi mu morala prisluhniti,« je dejal poslanec SNS
Miran Györek. Iz njegovih ust v Pahorjeva ušesa.
Iz tiskane izdaje sobotnega Dela.