Tiskane izdaje
Zdravnik letalec je skupaj z ekipo helikopterske enote gorske reševalne službe prvi na mestu nesreče v gorah. Za uspešno reševanje je potrebno veliko rutine reševalcev in prava energija med njimi. Kadar se reševanje ne konča srečno, se reševalci soočajo s težkimi spomini. Kako se spopadajo s tem in kaj bi lahko izboljšali pri slovenski Gorski reševalni službi, smo se pogovarjali z Jurijem Gorjancem, zdravnikom letalcem, gorskim reševalcem, ki dežura v Sloveniji na Brniku in tudi v Avstriji.
Glede na to, da ste gorski reševalec v helikopterski enoti tudi pri sosedih, bi lahko najprej primerjali obe službi?
Težko. Strokovnost medicinskega dela je na isti ravni. Tukaj nam je zdravnikom še toliko laže, ker imamo ob sebi še tehnika. V Avstriji pa so v helikopterju samo trije, pilot, zdravnik in tehnik, ki je sočasno še pilotov navigator. Oni so tako uredili delo, da je na terenu veliko ekip s tričlansko posadko. Imajo 25 baz za državo z osem milijoni prebivalcev, pozimi še več, 30, zaradi smučišč. Delujejo tako, da gre v akcijo helikopter, ki je najbližji. Tudi v Sloveniji bi se dalo marsikaj racionalizirati.
Na primer?
Obstoječe helikopterje bi uporabili samo za namensko reševanje in jih ločili iz obstoječih služb.
GRS še vedno nima svojega helikopterja?
Ne. Uporabljamo helikopter vojske in policije. Jeseni bo začela veljati evropska uredba o reševalnih zrakoplovih, ki zapoveduje, da se helikopterji policije in vojske ne smejo uporabljati v reševalne namene. Nekaj bo treba urediti, sicer nam bodo naše delo prepovedali. Situacijo bi lahko rešili tako, da se dobri helikopterji in dobre obstoječe posadke, piloti, ločijo iz vojske in policije in se namenijo za javno agencijo za reševanje.
Moram reči, da se malo čudimo Štajercem, da ne udarijo s pestjo po mizi in tudi oni zahtevajo, da tudi oni dobijo helikopter na letališču, tako kot ga ima Ljubljana; ,če bi se službe tako organizirale, bi ga namreč lahko dobili. Glede na število akcij obstaja idealni načrt za Slovenijo, po katerem bi nekje pri Postojni ali v dolini Soče potrebovali še eno helikoptersko bazo. Tako bi pokrili vse slovenske potrebe in reševanje racionalizirali.
Potem lahko primerjamo še aktivacijske čase, ki so pri nas še vedno dolgi.
Kolikšen je aktivacijski čas pri nas?
Približno deset minut, po nekih evropskih normativih pa naj bi bili okoli štiri minute.
Je tudi v tem Avstrija obljubljena dežela?
Ja, imajo več izkušenj. In konkurenco. Pri nas se te vedno malo bojimo, čeprav zdrava tekmovalnost in več ekip omogočijo, da se vsi izpopolnjujejo, rezultat pa so boljše službe.
So poleg helikopterja v GRS še kakšne druge težave?
GRS je treba najprej pohvaliti, ne kritizirati. Imamo silno izkušene pilote, ki si upajo leteti v najtežjih akcijah. Leteti v slabih vremenskih razmerah pod steno, je nekaj drugega kot pilotirati od točke A do točke B. Oni nosijo vso odgovornost za vse, ki so v helikopterju. Zato bi bilo škoda, da ne bi prav ti piloti iz policije in vojske opravljali istega dela tudi, če bo reševanje opravljala druga agencija. Pohvalo si zaslužijo tudi tehniki, saj se lahko popolnoma zanesemo nanje. Ti so elita slovenskih reševalcev.
Lahko po pohvali opozorite še na težave? Kaj manjka naši službi?
Sam bi si želel več teambuildinga med posadkami. Sicer treniramo skupaj, tehnično vemo, kaj storiti. Se pa zgodi, da kakšno posadko, pilota ali tehnika srečaš enkrat ali dvakrat na leto, v akciji, v težki situaciji, ko si moramo popolnoma zaupati. Če smo si kot ljudje blizu, laže reagiramo.
Pogrešam tudi, da bi celotna posadka ob nujnem klicu mislila na ponesrečenca. Včasih se še zgodi, da kdo reče, da bo preveril, kakšno je vreme, in bo poklical nazaj. Potem traja pet minut, preden se odloči, ali je vreme primerno za polet. To je v tako nestabilnem ozračju, kot ga imamo zadnje čase, razumljivo, v stabilnem pa ne. V Avstriji na primer, se sploh ne pogovarjamo po telefonih. Ko pozivnik za pasom piska, ekipa že teče proti helikopterju. Pilot se sploh ne sprašuje o vremenu, on vžiga motor in vpraša samo: Kam? To je profesionalno delo. Šele ko se dvignemo, pilot presoja o vremenu. Leti, dokler gre. Če so oblaki prehudi, se obrnemo. Reševalna služba mora biti popolnoma osredotočena na bolnika - zdravnika moramo vedno čim prej spraviti do ponesrečenca, na kakršen koli način že.
Meja med reševanjem drugega in lastno varnostjo je tanka. Kje jo potegniti?
Ogromno je rutine. V gorah vreme kroji precej odločitev, še posebno v takem poletju, kot smo ga imeli do zdaj. Ko pa je vreme stabilno, je stvar rutinska; vsak ve, kaj je njegovo delo.
Kaj pa v slabem vremenu? Ko se je težje odločiti, ali boš nekomu rešil življenje ali boš raje mislil na lastno varnost?
Ravnaš tako, da čim bolj zmanjšaš možnost za nesrečo; zakaj bi ogrožal vso posadko, če je za zdaj ogrožen samo en človek? Takšen je protokol, tako piše v knjigah.
Kako pa je v praksi?
Če se posadka strinja, da poskusi, vsak opravi svoje, med ljudmi vlada zaupanje, ustvari se pozitivna energija, da se ne ustrašiš in greš naprej. Če samo eden ni za to, je konec. Nemogoče pa je zahtevati, naj gre kdo prek svojih meja. Jaz še nikoli nisem rekel pilotu, zakaj nismo šli naprej. Ko gremo komu pomagat, lahko premagamo ta, upam si reči, neutemeljeni strah zase. Ne trdim, da je treba tvegati. Mogoče se človeku takrat, ko gre komu na pomoč, zdijo njegove ovire manj pomembne. Če energije med ekipo ni, prevečkrat pozabimo na bolnika, ki nas čaka.
Delo v GRS temelji na prostovoljstvu. Se še najdejo ljudje, ki so pripravljeni pomagati brez plačila, ali bi bilo treba začeti razmišljati o profesionalizaciji?
Seveda bi bilo treba razmišljati o profesionalizaciji. Zdravniki smo plačani, čeprav lahko s tem honorarjem naredimo marsikaj, jaz ga bom na primer tokrat nakazal družinam slovenskih alpinistov, ki sta ostala v Himalaji. Letalci in tehniki, ki z nami rešujejo, pa ne dobijo popolnoma nič - razen malice, povrnjenih stroškov prevoza in urejenega zavarovanja -, kar je glede na njihovo odgovorno delo omalovažujoče. Tudi to bi morali rešiti in prepričan sem, da bomo, kako, bomo pa še videli. Reševalec letalec za svoje delo ni izrecno plačan, a bi bilo prav, da bi bil. V Avstriji denimo ovrednotijo število ur dela na posamezno akcijo in pošljejo račun reševani osebi. Če je zavarovana, ji strošek pokrije zavarovalnica, če ne, ga plača sam. Govorimo o približno 10.000 evrih na posamezno reševanje. Denar dobi gorska reševalna postaja, posamezen reševalec pa ne. Mislim, da je tako prav, saj to dejavnost opravljajo ljudje, ki predvsem radi hodijo v hribe. Dobi pa reševalec nadomestilo za odsotnost z dela, povrnjene stroške, ki so pri tem nastali, vso opremo, ki jo potrebuje. Pri nas smo temu blizu, a ni še tako kot v tujini. Predvsem pa drugod denar dobijo reševalne postaje in lahko z njim redno obnavljajo opremo za reševalce, vozila, vitle ... Njihova oprema je zato boljša, prav tako reševanje, bolj motivirani so tudi sami.
V tujini posameznik reševanje plača sam, če ni zavarovan, pri nas je to še vedno brezplačno.
V primeru bolezni ali poškodbe stroške še vedno krije zavarovalnica. Tujim državljanom pa izdajo račun. Naših še vedno ne sprašujemo, ali so dodatno zavarovani, kar seveda ne spodbuja osebne odgovornosti pri hoji v hribe. Kljub temu se Slovenci zadnja leta precej bolj odgovorno vedejo, tako glede opreme kot zavarovanj, in jih zaradi šlamparij v hribih rešujemo zelo redko.
Smo Slovenci bolj ozaveščeni, bolje pripravljeni? Zdi se, da rešujete več tujcev?
Mislim, da je statistika, ki jo vodi gorska policijska enota, pokazala, da so bili državljani Češke in Madžarske pogosteje reševani kot drugi. Natančnih podatkov ne poznam.
Slovenci smo se torej poboljšali?
Kolikor vem, v Sloveniji še ni mehanizma, po katerem bi morala reševana oseba sama kriti stroške zaradi poškodbe, ki nastane zaradi neuporabe čelade. Pa mislim, da ne bi bilo nevzgojno, če zavod za zdravstveno zavarovanje teh stroškov ne bi povrnil, če planinec sam najprej ne bi naredil vsega, da se nesreča ne bi zgodila.
Menite, da bi morali na varnost v gorah opozarjati tudi še kako drugače, npr. po socialnih omrežjih, da bi opozorila videli tudi bolj redki obiskovalci gorskega sveta?
Vsekakor. Na Gross Glocknerju, recimo, je tabla z opozorili v več jezikih najpogostejših obiskovalcev. Kaj podobnega bi si želel tudi v Sloveniji, kakšno opozorilo o nošenju čelade po Tominškovi ali Čez prag. To bi lahko naredila kakšna zavarovalnica. Čeprav je že bolje kot je bilo. Največ pri ozaveščanju storijo oskrbniki koč.
Z mobilno telefonijo se je verjetno povečalo tudi število klicev na pomoč. Mogoče tudi neupravičenih?
Število klicev se je povečalo. Se je pa z mobilnostjo povečala tudi varnost, obenem včasih kakšna naša akcija mogoče ne bi bila ravno nujna. A se reševalne ekipe o tem ne sprašujejo, to kasneje ugotavljajo druge službe.
Kakšen mora biti dober reševalec?
Rad mora hoditi v hribe, prvič zaradi kondicije, drugič zato, da se tam varno počuti in da razume planinca. Mi opravimo svoje delo in se o drugem ne sprašujemo. To pa je mogoče samo, če imamo svoje delo radi. Reševalec mora biti telesno dobro pripravljen in se tudi ves čas izobraževati. Predvsem pa je treba nesebično misliti na ponesrečenca.
Kako pogosto se izobražujete v GRS?
Predpisane imamo štiri vaje tehničnega reševanja na leto, s helikopterjem, z vitlom ... Malo pogrešam strokovna izobraževanja zdravnikov in tehnikov, ki niso predpisana. Znanje urgentne medicine slovenskih zdravnikov reševalcev letalcev je zelo različno, kar ni slabo, saj smo iz različnih profilov. Ampak naj bo ta izjava razumljena kot poziv, da ohranjamo urgentno medicino na taki ravni, da bomo znali oskrbeti vse, s katerimi se v hribih lahko srečamo.
Reševanje in dežurstva potekajo v vašem prostem času. Od kod črpate energijo?
Iz hribov, čeprav je zadnja analiza profesorja Alojza Ihana pokazala, da telesna kondicija ne zmanjšuje stresa, s katerim se srečujemo, pač pa povečuje sposobnost za spoprijemanje z isto količino stresa, ki smo mu izpostavljeni. Torej je gotovo, da hoja v hribe in telesna kondicija pri tem pomagata. Seveda pa mora vsakdo enkrat reči stop. Jaz energijo črpam iz notranjega miru, ki ga človek dobi iz ravnotežja, ki si ga mora vsak sam najti. Sam sem ga našel tudi v duhovnosti. Vsak mora poskrbeti, da ne bo šel na Brnik počivat, ker je utrujen od službe, ampak bo tam dežural in bil fizično, strokovno in psihično pripravljen pomagati poškodovanim. Gotovo pa ni nihče superman. Ko ne razmišljaš več o sebi, ampak o drugih, dobiš dodatno energijo. Vendar je treba biti silno pozoren, da pri tem ne izgoriš.
Kako v sebi predelate, kadar se kakšno reševanje ne konča dobro?
Ni enostavno. Letos sem imel tak primer: težko poškodbo glave. Zelo me je prizadelo. Glede na zmožnosti v steni natančno vem, kaj moram narediti. V vertikali in na vitlu ponesrečenca ni bilo mogoče oskrbeti. To smo lahko storili šele v koči. Medtem je minilo dragocenih pet ali deset minut. Ko se vozim, preden zaspim, ko se zbudim, mi pred oči pridejo slike, sprašujem se, kaj bi lahko naredil bolje. Težko je. Kako to predelam? Zaradi gorskega reševanja še nisem potreboval strokovne pomoči, čeprav nam je vsem na voljo. Nimam zadržkov, prav je, da prosiš koga za pomoč, da ti osvetli situacijo, da nisi ti kriv in da smo skupaj v tem. Marsikaj predelujemo pozneje, ampak takšna je narava našega dela. Zdravniki smo vedno v službi, kadar ne spimo, marsikdaj premlevamo, kaj bi lahko še storili. Da je naše delo poklicanost, ne samo poklic, sem se sprijaznil že med študijem. Je pa v tem tudi lepota, ni breme.
Se ljudje še znajo zahvaliti? Vse vrste prostovoljnih služb, od gasilcev do reševalcev, imamo čedalje bolj za samoumevne ...
Ja, ja, takoj se zahvalijo. Ko ti je nekdo za vse, kar počneš, hvaležen, je stres polovico manjši. Hvaležnost vzbudi v človeku najboljša čustva. Doživimo jo pri svojcih, takoj po akciji. Naši nadrejeni dobivajo tudi pisma zahvale. Čeprav tega ne potrebujemo, vedno dobro dene, ko vidiš, da cenijo tvoj trud in se zavedajo, iz kakšne situacije so bili rešeni.
