»Strelec je težko razločil, ali gre za kamero ali merek«

Ljubljana – Enotam JLA naša stran nikoli ne bi smela dovoliti, da pridejo v mesto in da se tam bojujejo, pravi Tomaž Pörš. V nasprotju z nekdanjim načelnikom GŠSV Alojzem Šteinerjem trdi, da v Gornji Radgoni 28. junija 1991 ni bilo nesorazmerne uporabe sile.

Višji vojaški uslužbenec XIV. razreda Tomaž Pörš je zaposlen v generalštabu Slovenske vojske. V letih 1999 do 2012 je delal v centru vojaških šol in kot svetovalec poveljnika poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje, od leta 2004 do 2011 pa je kot zunanji sodelavec predaval taktiko na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Na podlagi njegovega mnenja se je državni tožilec umaknil, sodnik pa je proti Berislavu Popovu izrekel zavrnilno sodbo.

Naši veterani sodišču očitajo, da je poslušalo enostransko mnenje.

Kar sva napisala s kolegom Markom Ungerjem, ni enostransko mnenje, ampak mnenje stroke. Vse, kar sva izjavila, se da preveriti. Dokumentacija, gradiva mednarodnega prava, pravila delovanja bojnih enot bivše JLA itd., vse to je javno dostopno in vsak lahko prebere, če le ima interes. Je pa res, da je v teh primerih zelo pomembno znanje: določene zadeve se dajo tudi drugače interpretirati.

Kaj se da v primeru očitanega hudodelstva pri takratnih dejanjih Popova interpretirati drugače?

Recimo, kaj sploh je hudodelstvo. Po mednarodnem pravu je natančno določeno, kaj spada pod hudodelstvo. Ali, denimo, pod čezmerno uporabo sile: tega termina vojska sploh ne pozna, to je stvar policije, policijske taktike in policijskega delovanja. Ko gre vojska v vojno delovanje, uporabi vsa sredstva, ki jih ima na razpolago, z vsem strelivom vred, da izvede svojo nalogo.

Kakšno znanje mora imeti človek, da je lahko izvedenec, kot ste bili v tem primeru vi in vaš kolega Marko Unger?

Najprej sva črpala iz osnov, torej iz znanja splošne taktike, ki sva ga osvojila na akademiji v času študija. Potem pa še iz rodovske taktike uporabe bojnih enot in vojnega delovanja: kaj je napad, kaj je obramba, kaj izvidovanje, kaj premiki in kako se izvajajo, kaj so barikade in katera so načela bojevanja ... Mednarodno pravo in ženevske konvencije so prvi izpit na vojaški akademiji, v prvem letniku. Moraš ga opraviti, če hočeš nadaljevati študij. Kasneje, ko v vojaški službi prehajaš z ene dolžnosti na drugo, to nadgrajuješ in se dodatno usposabljaš.

Koliko mnenj ste napisali doslej?

To je bilo moje prvo mnenje. Nikdar še nisem bil poklican za kakršnokoli mnenje.

Kdo vaju je poklical?

Sodišče je po elektronski pošti stopilo v stik z menoj in s še enim pripadnikom Slovenske vojske, ki se je opravičil. Ni zavrnil sodelovanja, kot so napačno pisali nekateri mediji, opravičil se je, ker je moral na drugo dolžnost v tujino.

Govoriva o brigadirju Davidu Humarju?

Ja. No, jaz sem se odzval. Vprašali so me, ali predlagam še katerega sodelavca. Ker je specializiral oklepne enote in je tudi sam častnik oklepnih enot, sem povabil kolega Ungerja. Privolil je in potem sva od sodišča dobila gradivo in vprašanja, na katera je bilo treba odgovoriti, na razpolago sva dobila mesec dni časa. Gradiva je bilo več kot 2700 strani, nekaj dokumentov je napisanih v slovenščini, nekaj v srbohrvaščini, nekaj v cirilici. Ogromno je bilo slikovnega materiala in posnetkov.

So bili med gradivom tudi armadni dokumenti, o katerih nekdanji načelnik GŠSV Alojz Šteiner pravi, da naj bi dokazovali, da z Ungerjem nimata prav?

V tem gradivu so tudi armadni dokumenti in zanje je nekdanji poveljnik Vzhodnoštajerske pokrajine TO Vladimir Miloševič povedal, da so jih pridobili še pred prihodom enot v Slovenijo: gre za ukaze in vojaške dnevnike. Vse sva prebrala.

Ste prebrali tudi letos izdani zbornik o vlogi TO v Pomurju?

Nisem.

Tam piše, da je bila v Gornji Radgoni nesorazmerno uporabljena sila. To drži?

Ne. Ko vojaška enota dobi nalogo, dobi na razpolago tudi sredstva, ki jih potrebuje, da jo lahko uspešno izvede. Kakšno oborožitev ima enota v svoji sestavi za izvedbo, predpiše nadrejeni, enota pa je dolžna uporabiti sredstva s ciljem, da nalogo uspešno opravi. V Gornji Radgoni so bili takrat oboroženi spopadi in enota je uporabila sredstva, ki jih je imela na razpolago za izvedbo naloge. Iz pridobljenih dokumentov se je to dalo jasno razbrati.

Številni teritorialci trdijo, da je bil takrat v času premirja izdan ukaz, naj streljajo na Berislava Popova. Neki vojak, ne bova ga izpostavljala, je to tudi storil, vendar je zgrešil. Popov je to začutil, opazil, reagiral pa je tako, da je izdal ukaz, naj sestrelijo zvonik radgonske cerkve, od koder je priletel izstrelek. Je v spopadu med JLA in TO v Gornji Radgoni res bilo kršeno premirje?

Na to vprašanje ne bi odgovoril. Ne smem.

Zakaj takratna obramba enot Popova ni ustavila že na meji v Varaždinu ali kje na poti? Ve se, da so do Gornje Radgone potrebovali kar tri dni.

To je bistveno vprašanje, to je rdeča nit, ki se mi je vlekla skozi celotno proučevanje gradiva. Glede na podatke, ki so javni – Slovenija je takrat imela vpoklicanih 15.000 pripadnikov TO – in glede na to, da je bila uspešno zaustavljena kolona vojakov JLA v Ormožu, je res vprašanje, zakaj pa so v Varaždinu lahko šli čez mejo brez večjih ovir. Pot od Varaždina do Radgone je bila zelo dolga, res je trajala tri dni in po mojem mnenju obstaja več mest, kjer bi se dalo kolono ustaviti.

Naj omenim še to, da je boj v naseljenem območju najtežja oblika bojevanja. Nikoli se ne sme dovoliti, da enota pride v mesto in da se tam izvaja bojno delovanje: ko se to zgodi, krogle in granate ne izbirajo ciljev. Nobena izstreljena granata po dvesto, tristo metrih ne pade na tla, ampak jo lahko nese tudi do trinajst kilometrov daleč. Prej ste omenili zvonik: če ga granata ne bi zadela, bi končala verjetno kje blizu Lenarta, in vprašanje je, kaj bi zadela. Morda nič, morda pa ... Boj v naselju je zelo zahteven, vojske se ga navadno izogibajo.

Drži, da mora skladno s taktiko bojevanja za varnost civilistov poskrbeti tisti, ki se brani?

Tako je.

Kako je bilo za civiliste poskrbljeno v Gornji Radgoni?

Civilisti so bili obveščeni, naj se umaknejo. Tudi reporter Janez Svetina [prva civilna žrtev] je bil verjetno opozorjen, naj odide, a je – najbrž po svoji volji in na lastno odgovornost – ostal. Ko je kolona JLA prihajala do Radgone, je začela z bojnim delovanjem na prvih barikadah. Posadke so se zaprle v vozila, iz katerih je zelo težko videti širše, videti dobro. Kot sem zapisal v mnenje, je strelec zelo težko razločil, ali gre za kamero, fotoaparat ali za merek na kakšnem ubojnem sredstvu.

Šteiner pravi, da vidva z Ungerjem po njegovih podatkih takrat, 28. junija 1991, še nista izstopila iz JLA. Drži?

Mnenje temelji na stroki, ne na tem, ali sem jaz takrat prestopil ali ne. Takšne izjave niso korektne, poleg tega pa gospod Šteiner dobro ve – to je navsezadnje zapisano v vsej moji službeni dokumentaciji –, da sem iz JLA izstopil že marca 1991. Piše tudi, da sem iskal službo v republiškem štabu TO in na ministrstvu za notranje zadeve, kjer je bila prošnja najprej zavrnjena, ker da ne potrebujejo kadra. Zato sem z družino ostal na Hrvaškem, kjer sem se zaposlil v hrvaški policiji, bil sem tudi na bojišču. Tam sem dal odpoved in se konec oktobra vrnil v Slovenijo. Najprej sem delal v Sovi, kasneje v OVS, nazadnje pa v generalštabu, kjer sem v sektorju J5 zaposlen še danes.

Kaj se je po tem vašem mnenju spremenilo za sodišče? V službi, mislim.

Formalno nič. Neformalno je pa je čutiti distanco, kar sva s sodelavcem tudi pričakovala.

Se je pisanje mnenja finančno izplačalo? Kdaj sta pisala te odgovore?

Ne, plačila za tovrstno delo niso visoka. Delala sva zunaj delovnega časa, med konci tedna. Šla sva na teren, pregledala zadeve. Nisva hotela spregledati prav nobene stvari, da ne bi komu povzročila škode.

Ste pričakovali, da bo vaše mnenje Popova rešilo zapora?

Nisem izhajal s stališča, da bo to mnenje odločilno. Moje izhodišče je bila stroka. Proti Popovu še vedno potekajo kazenski pregoni na Hrvaškem in v Srbiji. Če je kaj naredil narobe, mu je to treba dokazati in bo tudi odgovarjal. Če pa ni delal narobe, je to prav tako treba povedati. Naj povem še nekaj: preden je država vložila kazensko ovadbo proti Popovu, bi se morala posvetovati, kaj je sploh možno komu očitati in kaj dokazati. Lahko pokličejo tudi vojaške izvedence in strokovnjake iz tujine: prepričan sem, da bi na koncu prišli do istih zaključkov, do katerih sva prišla s kolegom. Zato ni korektno, da nekateri ciljajo na najino nagnjenost do JLA. Naj povem jasno: Slovenija se je osamosvojila v vojni, v kateri je bila JLA agresor. To sploh ni vprašanje in Slovenci so izborili to, kar trenutno imamo. Še zdaleč pa tega niso storili posamezniki, ki imajo polna usta slave.