Tiskane izdaje
Ljubljana – V libijskem Tripoliju se je julija lani znašla raketa osa z isto LOT številko kot rakete, ki jih je Slovenija že 2005. poslala na uničenje na Slovaško. Podatek je v poročilu o izvoru orožja v spopadih v Sahelu razkrila organizacija Conflict Armament Research (CAR), ki poudarja, da ni nujno, da je raketa res slovenskega izvora.
Na obrambnem ministrstvu so za Delo potrdili, da je Slovenija leta 2005 po pogodbi o uničenju orožja slovaški družbi VOP predala 6802 dotrajani raketi M79 ali osa. Od tega jih je 132 nosilo LOT številko TB8606. Raketa, ki so jo preiskovalci organizacije CAR julija 2015 dokumentirali v Tripoliju, ima prav to LOT številko.
Preiskovalci CAR so ugotovili, da je bilo silam Islamske države (IS) med letoma 2014 in 2016 v Siriji in Iraku zaseženih več raket M79, ki so imele zelo podobne LOT številke; razlikovale so se le za dve cifri. Po njihovem mnenju bi zato lahko bila tudi ta, ki so jo našli v Tripoliju, pred tem v uporabi IS.
Raketo so – sodeč po LOT številki – proizvedli junija 1986 v tovarni Tito Vogošća v Bosni in Hercegovini. Ker so ose posedovale vse nekdanje republike SFRJ, ni izključeno, da tripolijska raketa ne izvira iz zalog katere od drugih naslednic nekdanje skupne države. Izmed sedmih jugoslovanskih naslednic je le Slovenija potrdila, da je takšno raketo imela v svojih zalogah. Naše ministrstvo o zalogah raket osa v drugih državah naslednicah nima podatkov.
Raketa z oznako TB8606, ki so jo preiskovalci organizacije CAR julija lani dokumentirali v Tripoliju. Prav rakete s to oznako je Slovenija pred desetletjem poslala v uničenje slovaški družbi VOP. Foto CAR
Ose smo uradno uničili
Močno dotrajane rakete, ki niso bile več varne za uporabo, je iz Slovenije po podatkih ministrstva za obrambo od maja do avgusta 2005 odpeljalo podjetje Vrankar, ki se ukvarja s prevozom nevarnih snovi. Izvozno dovoljenje je pri nas pridobilo podjetje Viator & Vektor, uvozno dovoljenje na Slovaškem pa VOP.
Slovaško gospodarsko ministrstvo je potrdilo, da za takšne rakete ni bilo izdanega izvoznega dovoljenja, so pa napovedali preiskavo okoliščin. Rakete bi morale biti uničene. Slovensko obrambno ministrstvo (Mors) je Delu, Balkan Investigative Reporting Network (BIRN) in investigace.cz v okviru dostopa do informacij javnega značaja posredovalo dokumente o uničenju raket osa, ki kažejo, da jih je družba VOP avgusta 2005 uničila in zadnjega dne tega meseca pripravila »zapisnik o ekološki likvidaciji«.
Po teh podatkih je VOP tedaj uničila 6802 raketi M79, ki so jih vsi bolj poznali pod imenom osa, in 151 protiletalskih raket strela. Ministrstvo je leta 2005 tej družbi v uničenje po isti pogodbi poslalo še dobrih 17.000 granat, malo manj kot 11.500 nabojev, 143 protitankovskih sistemov in skoraj šeststo raketometov. Prav tako je Mors z VOP sodeloval tudi v letih 2006 in 2007, v skupnem znesku pa je ta slovaška družba za uničenje streliva od Morsa prejela plačilo v višini malo več kot 750.000 evrov (brez DDV).
Za povečavo kliknite na infografiko.
Eksplozija in zaprtje VOP
Zadnjo pošiljko streliva po pogodbi iz leta 2006 so trajno uničili novembra 2007, a je pri tem zanimivo, da je že 2. marca 2007 popoldne v prostorih VOP odjeknila eksplozija. V njej je umrlo osem ljudi, trideset pa je bilo ranjenih. Hala, v kateri so izvajali deaktivacijo streliva, je bila uničena. Podjetje so pozneje zaprli.
Po navedbah slovaških medijev VOP naj ne bi imel zmogljivosti za uničenje zahtevnejših raket, temveč zgolj za uničenje nabojev in manjšega orožja. Zato smo Mors vprašali, na podlagi česa so VOP zaupali posel uničenja streliva. »Na podlagi ustreznih certifikatov podjetja za izvajanje tovrstnih storitev, referenc in dejstva, da je bilo podjetje takrat v upravljanju slovaškega obrambnega ministrstva, ter ne nazadnje na podlagi ogleda njihovih zmogljivosti in postopkov delaboracije.«
Mine v posesti IS
Organizacija CAR pa obrambnemu ministrstvu ni poslala le poizvedbe o naših raketah osa, temveč tudi o granatnih minah M68. Prazen zaboj teh je iraška šiitska milica med 2. marcem in 17. aprilom 2015 zaplenila silam IS v severnoiraškem Tikritu. CAR je zaboj dokumentiral konec aprila istega leta.
Mors je v odgovoru na poizvedbo CAR o sledljivosti orožja in streliva pojasnil, da je Slovenija leta 2008 afganistanski nacionalni armadi donirala 60 granat M69 in 17.280 granatnih min M68. Med temi jih je bilo 690 z LOT-številko RZK8205-1P, po kateri je spraševal CAR. Prevoz je 20. januarja 2008 z letalom Antonov opravila ruska letalska družba Volga Dnepr.
Če sodimo po številki LOT, so mine proizvedli maja 1982 v tovarni Remontnega zavoda v srbskem Kragujevcu. Po naših podatkih so jih imele v posesti vse nekdanje jugoslovanske republike, zdaj pa v velikih količinah vznikajo v Siriji, kjer opozicijske sile po twitterju in portalu youtube razširjajo zapise, v katerih »nastopajo« prav te mine.
Predmetne granatne mine je afganistanski vojski novembra 2007 s sklepom namenila vlada Janeza Janše. »Šlo je za mednarodno donacijo v okviru Nata, po kateri so na poziv takratnega generalnega sekretarja Nata države članice prispevale svoj prispevek k opremljanju te vojske,« so pojasnili na Morsu. Poudarili so, da je bilo orožje evidentirano tako, da je bila omogočena njegova sledljivost.
Potem ko je bilo izročeno afganistanski nacionalni armadi, pa ne Slovenija ne druge države, ki so donirale, »niso mogle neposredno nadzirati nadaljnje uporabe tega orožja in opreme«. Kot so še pojasnili, se je to uporabljalo na območju aktivnih spopadov med afganistansko armado in talibi, tako pa je »lahko prišlo tudi v roke te ali drugih uporniških skupin«.
Za komentar dejstva, da je donirano strelivo pristalo v posesti IS, smo vprašali tudi zunanje ministrstvo. Do konca redakcije se ni odzvalo.
Priljubljeno jugoorožje
Pred kratkim sta novinarski mreži BIRN in Organized Crime and Corruption Reporting Project (OCCRP) razkrili, kako nekdanje jugoslovansko orožje zapolnjuje bojne zaloge v Siriji, Iraku in Libiji. Rakete osa so se v teh državah razširile zlasti po letu 2013. Med drugim so ugotovili, da je Srbija libijski vladi tega leta legalno prodala 3000 raketometov osa in 30.000 raket, od katerih jih je nemalo pristalo v rokah islamističnih milic, kar navajajo poročila Združenih narodov o sankcijah.
Tudi opozicija v Siriji je istega leta prejela velike količine os, in sicer po tem, ko je Hrvaška na tisoče ton svojih vojaških zalog predala Jordaniji, kar je bilo izvedeno z denarjem iz Saudske Arabije in logistično podporo iz Washingtona. Po ugotovitvah CAR in nevladne organizacije Amnesty International je Islamska država rakete lahko uporabila v Siriji in Iraku po tem, ko so bile ali zasežene vladnim silam ali pa so »ušle« iz uradnih pošiljk.
Slovenske zaloge jugoslovanskega orožja doslej niso veljale za potencialni vir oborožitve nedržavnih akterjev.
***
Preberite še
• Slovensko strelivo v zalogah Islamske države? (članek v angleškem jeziku)
