Tiskane izdaje
Opčine – Na Slovenskem smo v paradoksalnem položaju, pravi dr. Anton Stres, ljubljanski nadškof in metropolit, ko več ljudi pripada Katoliški cerkvi, kot pa jih veruje v Boga. Slovenija se po statistikah še vedno prišteva med katoliške države, kajti kar dve tretjini prebivalstva, tudi mladih, se opredeljuje za katolike. A tudi deklarirani katoliki vse manj verujejo v Boga, dušo, posmrtno življenje, Jezusa Kristusa kot odrešenika.
S tem močnim izzivom se bo Cerkev spopadla z novo evangelizacijo, je povedal ljubljanski nadškof dr. Anton Stres na tradicionalnih 46. študijskih dnevih Draga na Opčinah pri Trstu. Sekularizacija je globalni pojav, vendar se ne kaže enako v vseh okoljih in družbah. V primerjavi z drugimi evropskimi družbami sodi slovenska med bolj sekularizirane, med postkomunističnimi državami pa je v samem vrhu sekulariziranih družb, pred njo sta samo nekdanja Vzhodna Nemčija in Češka.
Jasnega odgovora, zakaj je v Sloveniji tako, dr. Stres nima, gre pa po njegovem mnenju za vpliv več dejavnikov in okoliščin, ki jim ne pripisuje odgovornosti za to. »Najprej smo odgovorni mi sami v Cerkvi, ne pa bolj ali manj ugodne razmere, v katerih Cerkev živi,« je dejal. Zato je prva naloga v Cerkvi sami in ta se imenuje nova evangelizacija.
Stres, ki se je v svojem predavanju opiral na ugotovitve socioloških raziskav, je navedel tri najočitnejše pojavne oblike slovenske sekulariziranosti: kriza etičnih in moralnih vrednot, sekularizacija zakonskega in družinskega življenja ter pretežno negativna javna podoba Katoliške cerkve. V zvezi s krizo etičnih in moralnih vrednot je omenil zakonsko zvezo in družino. Dejal je, da poteka globoka transformacija oblik družinskega življenja. Opirajoč se na sociološko raziskavo dr. Vinka Potočnika je navedel, da je med vsemi državami v Evropi stopnja poročenosti v Sloveniji najnižja ter da je zato zelo malo cerkveno sklenjenih zakonov, čeprav se cerkveno poroči približno 70 odstotkov vseh, ki prvič sklepajo zakonsko zvezo.
O pretežno negativni podobi in šibkem položaju Cerkve v javnosti in družbi kot značilnosti slovenske sekularizacije je dejal, da večina mnenjskih voditeljev ni sposobna razlikovati med državo in javnostjo, med državo in družbo, zato ločitev države in Cerkve razumejo hkrati tudi kot ločitev Cerkve in družbe oziroma javnosti. »Po padcu komunistične ureditve, ki je poskušala Cerkev čim bolj marginalizirati in religijo privatizirati, se Cerkvi v resnici ni uspelo degetoizirati, se pravi zavzeti svojega mesta v civilni družbi, kakor je to v vseh primerljivih evropskih državah, oziroma je ta proces zelo počasen, ker mu nasprotujejo zelo močne politične elite.« Dejal je, da so Cerkvi sicer deklarativno priznane demokratične pravice, vendar se v praksi zatika. Znova je omenil, da so Cerkvi še vedno zaprta vrata šolskega sistema, zato je versko izobraževanje otrok omejeno na župnijsko katehezo.
Čeprav se krščanska praznovanja v Sloveniji ohranjajo in prav tako obredi, kot so krst, prvo obhajilo in birma, številne mlade družine in otroci ne obiskujejo nedeljskih maš, šibko je tudi molitveno življenje, številni deklarirani katoličani pa tudi ne živijo v skladu z moralo, ki jo narekujeta vera oziroma Cerkev. Pri nas je tudi, kot menda kažejo nekatere raziskave, manj agnostikov in več ateizma. To kaže, kot je dejal dr. Anton Stres, da sekularizacijo, ki je vsesplošen evropski in do neke mere mogoče svetovni pojav, v Sloveniji krepi še izrazit sekularizem.
Pri tem je opozoril na razliko med sekularizacijo in sekularizmom.Sekularizacija je nenačrtovan družbeni pojav, ki so ga kot svoj stranski proizvod povzročili dejavniki, kot so industrializacija, urbanizacija, tehnološka racionalizacija, kapitalistična ekonomija, empirična znanstvena racionalnost in še posebno nazorski pluralizem. Sekularizem pa je politična ideologija, ki z načrtnimi in političnimi sredstvi hote izriva religiozne ideje z vseh področij javnega življenja in jim dopušča življenjski prostor samo v najstrožji zasebnosti, je dejal dr. Stres.
A zato ne vidi potrebe po močnejši politični in ideološki konfrontaciji Cerkve z družbenimi silami, nosilkami sekularistične ideologije. Prihodnost Cerkve namreč ni bistveno odvisna od tega, saj je pravi izziv za Cerkev sekularizacija, ki slavi versko samoumevnost. Sekularizem pa da omenja zgolj zato, ker je generator nekega drugega značilnega slovenskega pojava, kulturnega boja, kakršnega drugod ni zaslediti.
V takšnem okolju po njegovih besedah lahko preživi samo osebna odločitev za vero. Cerkev na Slovenskem tako hoče spodbuditi vernost, to je prehod od tradicionalne vernosti, ki je doslej prevladovala v bolj ali manj samoumevnem krščanskem družbenem okolju, k osebni vernosti. To je po Stresovih besedah nova evangelizacija, ki si jo je Cerkev na Slovenskem zadala za osnovno nalogo. Metropolit je poudaril, da pri tem ne gre za katoliško restavracijo ali prizadevanje Cerkve, da bi si pridobila vlogo oziroma moč v družbi, ki jo je imela pred zmago komunistične revolucije in komunistične sekularizacije. Takšnih iluzij Cerkev nima in na misel ji ne pride niti kaj podobnega križarskim vojnam. To je »alternativni način krščanskega bivanja in delovanja v svetu«.
