Stroke proti vrnitvi besednih ocen

Ljubljana – Področna skupina za osnovno šolo se zavzema, da bi bile opisne ocene samo še v prvem in drugem razredu, od tretjega pa so za vse predmete, tudi tako imenovane vzgojne (kajti niso le vzgojni), predvidene številčne ocene. V civilnem gibanju Kakšno šolo hočemo s to rešitvijo niso zadovoljni. Menijo, da je številčno ocenjevanje predmetov, kot so športna, glasbena, likovna vzgoja, tehnika in gospodinjstvo, neprimerno, saj ne spodbuja pozitivnega odnosa učencev do teh vsebin, kar je po njihovem prednostni cilj. »Zagovarjamo stališče, da bi te predmete ocenjevali besedno in ne številčno, ker so v izhodišču naravnani tako, da mora biti otrok skoraj nadarjen, da lahko doseže odlično oceno,« je povedala učiteljica Jožica Frigelj iz gibanja Kakšno šolo hočemo.

Besedne ocene, kot so manj uspešno, uspešno in zelo uspešno, v našem šolskem prostoru niso neznanka. V veljavi so bile od leta 1973, z uvedbo devetletke sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja pa so jih odpravili. Dr. Janez Krek, ki je sodeloval pri takratni reformi, zdaj pa je vodja nacionalne strokovne skupine za pripravo bele knjige, pravi, da so učitelji ugotavljali, da učenci te predmete zaradi besednih ocen dojemajo kot manj pomembne in jih ne jemljejo dovolj resno. Ta argumentacija je očitno prevladala tudi tokrat.

»Področna skupina za osnovno šolo je po analizi empiričnih raziskav sklicala sestanek s predmetnimi strokovnjaki vpletenih strok (didaktike likovnega pouka, glasbe, športa, tehnike itd.) in se z njimi posvetovala o ponovni uvedbi besednih ocen. Predstavniki vseh strok so temu nasprotovali in se zavzeli, da še naprej ostanejo številčne,« je pojasnil Krek.

»Smo za besedno ocenjevanje vzgojnih predmetov, ker imajo velik pomen pri razvijanju otrokove celovite osebnosti, razvijanju socialnih veščin in so namenjeni ustvarjalnemu izražanju,« je povedala učiteljica Slavka Crljen iz omenjenega gibanja. Ne verjame, da bi zato zdrsnili na raven drugorazrednih predmetov, poleg tega se vrednost nekega predmeta ne bi smela meriti po ocenah, temveč po tem, koliko učenci pri njem pridobijo.

Še korak dlje, vsaj glede športne vzgoje, razmišlja upokojeni športni pedagog Silvo Kristan. V svojih strokovnih prispevkih že leta vztrajno opozarja na pedagoško škodo zaradi ocenjevanja pri tem predmetu. »Temeljni namen šolske športne vzgoje je izobraziti in vzgojiti učence, da bodo čustveno in razumsko sprejeli telesno gibanje kot sestavni del zdravega življenja, česar ne moremo doseči pod pritiskom ocenjevanja gibalnih dosežkov, ki so odvisni predvsem od genetske zasnove posameznika. Zato bi morali pri tem predmetu spremeniti temeljno vzgojno-izobraževalno strategijo. Za to bi bil potreben interdiciplinirani prijem – poleg didaktike bi morale svoja spoznanja prispevati tudi pedagogika, psihologija, sociologija, filozofija in druge vede,« je poudaril Kristan.

Že v šolski reformi leta 1973, ko se je predmet telovadba preimenoval v telesno vzgojo, se je pojavil premislek, da športna vzgoja ne potrebuje ocenjevanja, se spominja Kristan, a smo nazadnje uvedli tristopenjsko besedno ocenjevalno lestvico, kar je bil dober kompromis s storilnostno naravnano ideologijo didaktikov. Naslednja reforma sredi devetdesetih let je predmet preimenovala v športno vzgojo, a koncepta predmeta niti ni posodobila niti ni odpravila ocenjevanja. Nasprotno, devetletka je spet prinesla številčne ocene. »Takšna športna vzgoja je postajala čedalje bolj nepriljubljena, kar je velika škoda,« je še poudaril. Vsaj zdaj, ko nastaja nova bela knjiga, je pričakoval premik v drugo smer in se zanj tudi zavzel. A pojasnili so mu, da to ni sistemsko vprašanje.

Tudi v aktivu svetov staršev ljubljanskih šol menijo, da bi kazalo razmisliti o tem, da bi se pri vzgojnih predmetih, predvsem športni vzgoji, vrnile besedne ocene. Kot je povedala predsednica aktiva Ana Jakšič , to vedno navajajo med pobudami, ki jih posredujejo šolskemu ministrstvu.