Tiskane izdaje
Celje – Čeprav mineva četrto leto, kar so izpolnjeni pogoji za sprejetje akta o okoljski sanaciji onesnažene Celjske kotline, ministrica za okolje in prostor Irena Majcen še vedno vztraja, da potrebuje ohlapnejši predpis. Obenem priznava, da je uredbo z višjimi dopustnimi vrednostmi nevarnih snovi v tleh lani zaradi nasprotovanja obdržala v predalu.
Ministrica pravi, da bo mogoče sanacijo začeti zaradi industrijske dediščine zastrupljene zemlje v Celju, ko bo sprejeta nova uredba o tleh. »Uredba o okoljski sanaciji Celjske kotline je bila izdelana pred mojim prihodom na ministrstvo, a ne dosega ciljev in tudi nima meril. Da bi jo lahko sprejeli, je treba prej sprejeti uredbo o tleh. Ta je lani v javni razpravi doživela veliko neodobravanje civilnih iniciativ. Uredbo smo zaradi nasprotovanj s politično odločitvijo umaknili,« pravi ministrica.
Celje ne bi govorilo o strupih
Matija Kovač iz odbora IDS v Celju je ob vladnem obisku v Savinjski regiji vlado javno vprašal, zakaj se postopki za okoljsko sanacijo onesnažene Celjske zakonsko ne uredijo. Majcnova pravi, da ob pripravah na obisk vlade te želje iz Celja ni bilo. Dodaja, da je veljavna uredba o tleh iz leta 1996 stroga, umaknjeno uredbo pa dopolnjujejo in bi jo radi še letos spet dali v javno razpravo. »A če bo spet močno nasprotovanje, ni mogoče pričakovati, da bo sprejeta,« pravi. K sanaciji oziroma sprejetju uredbe za Celjsko kotlino po njenem mnenju ni mogoče pristopiti pred sprejetjem nove uredbe. V njej je treba ločiti normative za kmetijska zemljišča, bivalno okolje, otroška igrišča in industrijske površine, saj sedanja uredba določa enotne mejne, opozorilne in kritične vrednosti nevarnih snovi za vse vrste in rabo tal.
A kakor smo v Delu razkrili ob lanskem predlogu pozneje umaknjene uredbe, tudi Kovač, celjski mestni svetnik ZL, opozarja, da se je nasprotovanje zgodilo, ker je predlog povečeval dopustne vsebnosti nevarnih snovi.
Kaže, da se tudi ministrica Majcnova mehča. Med obiskom vlade je namreč dejala, da bi ne nazadnje lahko obveljala tudi sedanja uredba. To pa ne pomeni le, da bi bile s tem odpravljene ovire za sprejetje uredbe o Celjski kotlini, ampak da bi jo lahko sprejeli že do zdaj in tudi že sanirali okolje.
Podlage za sanacijo
Cvetka Ribarič Lasnik z Inštituta za okolje in prostor (IOP) Celje je prepričana, da mora Slovenija dosežene okoljske standarde ohraniti ali jih kvečjemu zaostriti, ne pa poskušati velik del nevarno onesnaženega v Celju administrativno spremeniti v nenevarnega. IOP je že leta 2013 po naročilu treh ministrstev izdelal študijo in podlage za sprejetje uredbe, ukrepe ter stroške za sanacijo Celjske kotline ocenil na 22 milijonov evrov. Zapletlo se je, ko so se še pred prihodom Majcnove na ministrstvo za okolje odločili, da je treba prej sprejeti odredbo o določitvi degradiranih območij. Zaradi menjave vlade in prestavljanja okoljskega resorja s kmetijskega na prostorsko ministrstvo ta nikoli ni bila podpisana. »Odredbo bi lahko brez težav vključili v uredbo o Celjski kotlini in se lotili sanacije,« pravi Ribarič Lasnikova.
Matija Kovač: breme je treba razdeli
Težava vlade je očitno tudi financiranje sanacije. Ministrica namreč ponavlja, da zakon o varstvu okolja določa, da povzročitelj onesnaženja plača sanacijo. Toda Kovač svari: »Ker je onesnaženost zemlje s težkimi kovinami in drugimi strupenimi snovmi obsežna, stroška ni primerno v celoti prelagati ne na lokalno skupnost ne na še delujočega glavnega onesnaževalca, ampak je treba poiskati rešitev, ki bo vsakemu dodelila vlogo, v proračunu pa predvideti sredstva.«
